DVORANA JE PLESALA ...

Jubileji so dvorezni mejniki - pogled nazaj je že kar nekakšen zaključek, vendar ne dokončen, saj so v mislih načrti za prihodnost. Izid biografske knjige (delovni naslov »Po črnobelih tipkah«) ob moji okrogli obletnici bi sicer takoj zamenjal za veliko mlajše jubileje, katerim je posvečena pričujoča številka Primorskih sozvočij.
Po skoraj triletnih pogovorih s soavtorjem dr. Francetom Križnarjem je kazalo poglavij (pri več kot sedemsto strani dolgem tekstu) zelo raznoliko: mogoče so srečanja z različnimi skladatelji in opis njihovega načina komponiranja zgodovinsko najbolj tehtni, značilno je tudi delovanje v klavirskem duu z Alenko...
Največ sveta pa sem vendarle videl v solistični vlogi in tu je izbor med eksotičnimi državami: Kitajska, Južna Amerika, Karibi, ali bivša ZSSR kar mikaven. Seveda - neobičajni koncerti, dogodki ali zapleti ostanejo veliko bolj v spominu, kakor še tako dovršen recital! Predavanje in koncert na Oxfordski univerzi, ko sem ob lastni spremljavi tudi zapel Schubertov samospev »Zvezdje« na stihe našega ziljskega rojaka Urbana Jarnika je že nekaj nenavadnega, a odločil sem se za nek drug doživljaj, v katerem sem nastopil v trojni vlogi:

»...Moje gostovanje v Južnoafriški republiki je sovpadlo v čas, ko se je ta država po odpravi apartheida in ukinitvi sankcij odprla navzven tudi na kulturnem področju. Turnejo sem začela skupaj z violinistom Michaelom Grubejem, s katerim me veže dolgoletno sodelovanje, in po Johannesburgu obredla še sedem drugih večjih mest. Na koncu je Michaela čakal še nastop z orkestrom v Capetownu, meni pa je manager vpisal na listo recital Chopinovih del v bantustanu Transkei.
Višek mojih koncertov naj bi bil torej v transkajski prestolnici Umtata, kar v prevodu pomeni »Mesto onkraj reke«. Enostavno si nisem mogel predstavljati, kje in kako se bo cela stvar dogajala: morda v ilovnati koči s slamnato streho, stanoval pa bom v kakšni podzemni jami ali kočuri,
igral v najboljšem primeru na povsem neuglašenem, na pol razpadlem pianinu. V »Mestu onkraj reke« me je čakalo nemalo nadvse prijetnih presenečenj!
Lociral sem v brezhibno urejenem in klimatiziranem apartmaju hotela Holiday Inn, koncert pa je bil v prekrasnem 500-sedežnem amfiteatru univerze, rezervirani za temnopolte študente. Amfiteater se je blago spuščal proti širokemu odru, na katerem je kraljeval nov, novcati Steinway, D-model...
Na prošnjo organizatorjev sem recital uvedel s komentarjem in nanizal določene značilnosti predvajanih del. Po zaključnem koncertu pa dialoga z zvedavimi in sproščenimi mladimi poslušalci ni bilo ne konca ne kraja. V tem me preseneti vprašanje brhke lepotice (»moško« oko jo je zaznalo v prvi vrsti takoj na začetku):
»Veliko lažje bi si predstavljali Chopinove valčke, mazurke, poloneze in razliko med njimi, ko bi te plese dejansko poznali«!

V tistem hipu me preblisne; nekoč, pred časom sem v operi P. I. Čajkovskega - Jevgenij Onjegin videl odplesano polonezo, pa operni ples na Dunaju na televiziji... Sem si zapomnil korak? Mi bodo pomagale baletne osnove, ko sem še kot deček nekaj časa hodil k baletu?... Ideja je nora, pa vendarle - drzne spremlja sreča - so rekli že stari Latinci!
»Come up on the stage«, povabim temnopolto krasotico na oder, jo primem za roko, odločno začnem prepevati Chopinovo Polonezo v A-duru in usklajeno sva odkorakala po odru s tistim značilnim, rahlo privzdignjenim gibom telesa na koncu 3. dobe in s spustom na celo stopalo na začetku (naslednjega) takta. Ta nenadejani plesni vložek je sprožil burne ovacije in vzlike:
»Play it again«! Pri prvih akordih na klavirju pa slišim ropot, premikanje v dvorani. S kotičkom očesa opazim prihod parov navzdol po amfiteatru, že po stopnicah pa posnemajo plesni korak s tistim prirojenim občutkom za gib in ritem. Med sedeži in odrom se je spletel živopisan niz plesnih parov, ki strumno korakajo na »mojo« polonezo - bolj spontano in doživljeno kot naštudirani entrée v operi ali na Opernballu na Dunaju«. ...
 

Igor Dekleva
(odlomek iz še neobjavljene knjige z naslovom "Živeti z glasbo")