GLASBA IN NEIZREKLJIVO

Glasba lahko istočasno izraža nekaj ali ne izraža nič. Lahko je resna, neresna, lahko ima kakšen pomen ali pa ga preprosto nima. Eden od vodilnih filozofov našega časa Vladimir Jankelevič pravi, da je glasba magija in da kot taka predstavlja iracionalnost in nadaljuje, da na vprašanje kaj je glasba ne moremo odgovoriti z racionalnimi odgovori, s katerimi lahko npr. razložimo matematično misel.
O tistem kar je iracionalno ne moremo govoriti racionalno.
Glasba sama po sebi ne pomeni nič, istočasno pomeni vse...
Glasba sama po sebi ne pomeni nič, je nerazumljiva, tako kot so nerazumljivi misteriji o stvarjenju sveta.
Ali glasba lahko sploh kaj izraža? Jankelevič pravi, da je nemočna v izražanju čustva ali ideje, lahko pa opisuje pejsaže, imitira zvoke, pripoveduje zgodbe. Glasba - zato ker ni jezik - izraža nekaj v širšem pomenu besede, ne govori nič določenega, težko izraža koncepte skladatelja. Ni eksplicitno določen jezik kakršen je govor, ampak ima to moč, da lahko izrazi nekaj kar je z navadnimi besedami težko izrazljivo.
John Cage, ameriški skladatelj (rojen 1912, umrl je v New Yorku leta 1992, star 80 let), eden od največjih avantgardistov prejšnjega stoletja, ki je ogromno vplival na svoje sodobnike, je nekoč zapisal: »Glasba je vse kar zveni«. Marij Kogoj, slovenski skladatelj, je nekoč dejal: »Glasba je iz svoje snovi razvita umetnost, v notranjost človeka postavljena«.
Jules Combarieu: »Glasba je umetnost mišljenja v tonih«
Ernst Bloch, nemški filozof, pa je o glasbi razmišljal tako: »Glasba lahko izrazi to kar je nemo v nas, tisto kar ne moremo izraziti z besedami«.
Heidegger: »Zakaj glasba, zakaj ne tišina«?
Začetki glasbe so v začetku vsega, kar je kadar koli nastalo. Glasba ima namreč posebno moč, transcendira lahko prostor in čas, v katerem je nastala. Po svoji abstraktni naravi se je zmeraj ločevala od ostalih umetnosti. Glasba je v svojem bistvu brezčasna; živi na meji med znanostjo, filozofijo in duhom ustvarjalca, poustvarjalca (instrumentalista, pevca), poslušalca.

Zvok ima pomen, ki je nasprotje eksplicitnosti besed. Ta pomen zvoka doživljamo z našimi notranjimi čuti.
Razumevanje glasbe se nahaja v njenem ustvarjanju, izvajanju, igranju in poslušanju. Izvedba (izvajanje) je popolnoma drugačna od teorije, od teoretiziranj. Le njen kreator, izvajalec in publika so lahko deležni magičnega dejstva glasbe. Ni besede, ki bi dognala glasbeno magijo. Glasba je namreč izmišljena, da bi jo igrali ali poslušali.
Po Jankeleviču lahko naše iskanje - ugotoviti kaj je bistvo glasbe - začnemo z njenim poslušanjem potem pa z igranjem, izvajanjem, torej moremo začeti s koncem, s čimer se nam bo sam začetek ustvarjanja zdel smiseln.
Teorija ne more nikoli do konca razjasniti glasbe, tako kot nam knjiga nikoli ne more razložiti lepote Forejeve balade v fis-molu, dokler se jo sami ne lotimo igrati ali poslušati. V času glasbenega akta se poleg tonskih vibracij pojavlja tudi neka druga, posebna vrsta vibracij, o katerih je težko govoriti ali jih razlagati. Te vibracije lahko razume samo tisti, ki je direktni udeleženec glasbene magije njen ustvarjalec, poustvarjalec ali poslušalec.
Jankelevič pravi, da večina skladateljev dvajsetega stoletja posveča pretirano pozornost vizualnemu faktorju, tako da zvokovna materija izgublja primarno funkcijo v glasbi. V sodobni glasbi se pogosto dogaja, da je zapis skladbe iz vizualnega vidika izredno zanimiva, a ob njenem poslušanju dobimo povsem drugačne vtise, občutke, saj nas kot poslušalce grafika ne more zadovoljiti. Poleg tega vizualnega efekta obstaja še koreografski efekt.
Jankelevič ostro obsoja skladatelje in izvajalce, ki posvečajo preveliko pozornost tema dvema elementoma (vizualnemu in koreografskemu). Pravi, da je glasba zato, da bi jo slišali, ne gledali ali brali. Vizualni in koreografski elementi se z ušesi enostavno ne morejo zaznati in razumeti. Glasba obstaja sama zase in je naša učiteljica, uči nas veselja in iskrenosti.
 

Irena Urbanc
 

LITERATURA
Vladimir Jankelevič (1983): Glasba in neizrekljivo
Vladimir Jankelevič (1988): Glasba in čas
Vladimir Jankelevič (1998): Glasbena (anti)estetika, časopis Muzika, Letnik 2, št. 2-3, Skopje,