GUITAR ART FESTIVAL
Med 14 in 20 aprilom je v Beogradu potekal peti »Guitar Art Fest«, ki je glavno
mesto Srbije za teden dni spremenil v prestolnico klasične kitare. Umetniki iz
18 držav so se predstavili na elitnih odrih, kot so Kulturni center, Kolarčeva
dvorana, Narodni muzej, Ruski dom in Sava center. Istočasno so vsi nastopajoči
dnevno prenašali svoja znanja na udeležence skozi mojstrske tečaje in bili člani
komisij tekmovanja, ki je potekalo v treh kategorijah in dveh etapah. Če dodam
še prezentacije kitar, bogato organizirano večerno druženje z zanimivimi jazz in
etno koncerti, dobre čevapčiče in sofinanciranje s strani glasbene šole, imate
skoraj vse razloge, zakaj smo bili tam. Pa gremo lepo po vrsti…
Prvi večer se je predstavil Tomaž Rajterič, docent na Akademiji za glasbo v
Ljubljani s programom: L. Barkley: Sonatina, D. Bogdanović: Jazz Sonata, P.
Šavli: So-natus in A. Ginastera: Sonata, op. 47. V izjemno težkih pogojih zaradi
prenatrpane dvorane kulturnega centra je Tomaž Rajterič zmogel koncentracijo
redkih umetnikov in s svojim nastopom pričaral pretanjeno glasbeno doživetje in
dokazal vrhunsko formo. Še posebej doživeto je zvenela krstna izvedba
»So-natus«, slovenskega skladatelja P. Šavlija. »Nehvaležna« publika
nastopajočih, tekmovalcev, kritikov, profesorjev skupaj z Dušanom Bogdanovićem,
enim največjih kitarskih skladateljev in kitaristov in Colinom Cooperjem,
soustanoviteljem in urednikom Classical Guitar magazina je odreagirala
temperamentno in naklonjeno, kot se za Beograd pač spodobi.
Uradna otvoritvena ceremonija, ki je bila predvidena pred koncertom Johna
Williamsa (ta je iz zdravstvenih razlogov žal odpadel) je potekala drugi dan in
je sploh ne bi omenjal, če me ne bi zbodlo dejstvo, da se je kot predstavnik
ministrstva za kulturo Srbije in Črne gore s kratkim govorom pojavil Bora
Đorđević, seveda provokativno oblečen v majico z velikim napisom SRBIJA. Da je
recimo kulturni minister Brazilije izjemen umetnik Gilberto Gil mi je jasno, da
pa je Bora Čorba, rokerska "penzija" in priložnostni nacionalist lahko
predstavnik kulturnega ministrstva SCG mi gre pa bolj težko v glavo.
Del folklore pač, sicer pa edini minus v zelo gostoljubnem in prijetnem ozračju.
Drugi večer smo poslušali najprej Cavatina Duo (Dušan Azabagić kitara, Eugenia
Moliner Flavta, oba ZDA) ki se je predstavil z železnim repertoarjem za tovrstne
due Astorja Piazzolle, z inventivno scensko postavitvijo skladbe francoskega
skladatelja A. Yague ja in solo točko »El Decameron Negro« Lea Brouwerja, kjer
je Denis Azabagić dokazal, da je eden najboljših kitaristov na svetu. Costas
Cotsiolis je nastopil na drugem koncertu tega večera s skladbami Theodorakisa,
Domeniconija, Brouwerja, De Lucije in S. Assada. Cotsiolis nedvomno spada v sam
svetovni vrh kitarskega dogajanja in danes skupaj z Leom Brouwerjem snema vsa
njegova simfonična in solo dela. Je tudi direktor in umetniški vodja dveh
podobnih kitarskih festivalov v Grčiji.
Srđan Tošić, profesor kitare na Beograjski Akademiji za glasbo, se je predstavil
tretji večer z deli Barriosa, Giullianija, Bogdanovića, Džangiela in Rodriga.
Za njim je nastopila Raphaella
Smits iz Belgije, svojevrstna umetnica na zgodovinski 8 - strunski kitari
posebnega zvena in izvajala skladbe Giullianija, Schuberta in Mertza. To je bil
popoln umetniški nastop, posebno doživetje ob zlitju muzikalnosti, tehnične
dovršenosti in poglobljenega poznavanja strukture in časovne umeščenosti
izvajanih skladb.
Četrti večer predstavlja nekakšno kulminacijo tako glede kraja dogajanja (Sava
center je dvorana izjemne akustike in sprejme 5000 obiskovalcev), kot glede
programa (trije kitarski koncerti). Grški komorni orkester »Kamerata The friends
of Music Orchestra« je tlakoval večer z »Holberg suite, op. 40« Edvarda Griega,
nadaljeval pa s koncertom za kitaro v D - duru Antonia Vivaldija. Kot solist na
kitari se je predstavil izjemno mlad kitarist Vojin Kocić. Sledil je znameniti
Rodrigov »Concierto de Aranjuez« s solistom Nemanjo Ostojićem in nato Brouwerjev
»Concierto de Volos« s solistom Costasom Cotsiolisem, orkester pa je vodil Leo
Brouwer sam. Vsi solisti so odlično opravili svoje naloge, nekatere zamere gredo
le gostujoči pihalno trobilni sekciji v Conciertu de Aranjuez, ki ni bila kos
izvrstno uigranemu grškemu orkestru.
Bolj sproščeno ozračje je naslednji dan ustvarjal 16 letni španski
»flamencist»Javier Conde, kitarist osupljivihi tehničnih in interpretativnih
sposobnosti. Pozno zvečer pa se je predstavil Italijan Giampaolo Bandini
(spomnimo se ga iz Kopra, na večeru Tanga je nastopal v duu z Bandoneonom v
okviru kitarskega seminarja) in izvajal dela Cocqa, De Falle, Debussya, Mertza,
Tognia, Schuberta in Tarrege.
Šesti dan smo poslušali finale tekmovanja II in III kategorije. Mladi umetniki
so se predstavili na precej izenačenem nivoju v močni mednarodni udeležbi.
Čestitke gredo vsem udeležencem, bodočim zrelim umetnikom, seveda tudi
slovenskemu kitaristu Maku Grgiču in njegovemu profesorju Anteju Čaglju iz
Zagreba za osvojeno tretjo nagrado v II kategoriji.
Prvi večerni koncert je minil v avtentičnem repertoarju sestavljenem v glavnem
iz del turških kompozitorjev v izvedbi dua Kiršad Terđi in Kan Korad. Umetnika
sta sicer cenjena profesorja na oddelku za klasično kitaro univerze v Bilkentu
in ena od ustanoviteljev ASEG-a (kitarske asociacije jugovzhodne evrope).
Za njima je nastopila Anastasia Bardina iz Moskve, ki se je predstavila z deli
ruskih kompozitorjev, na 7 in 6 strunski kitari.
Zaljučni večer je bil s koncertom Dušana Bogdanoviča najintimnejše doživetje.
Bogdanović je poleg Lea Brouwerja vodilni kitarski skladatelj in nastopa že
dolgo izključno s svojimi deli.
Njegovi koncerti so polni improvizacije in močnega duhovnega kontakta s publiko.
Je nekakšen kitarski Keith Jarrett, njegova glasba pa ritmično zelo pestra in
strukturno kompleksna.
Razen koncertov in mojstrskih tečajev, so se dnevno vrstile promocije kitar
mojstrov: Giannisa Paleodimopoulusa (Grčija), Milana Sabljića (Srbija), Zorana
Kuvača (Bosna), Josea Ramireza in Manuela Rodrigueza (oba Španija). Na koncu naj
povem, da se je festivala udeležilo preko 20 slovenskih kitaristov, kar pomeni
močan pretok informacij in velik interes za dvig ravni kitarskega izobraževanja
pri nas.
Mitja Režman