PIANISTKA LANA MARINKOVIČ V ESTONIJI

Verjetno si vsak malo bolj ambiciozen študent želi oditi na študij v tujino. Vsaj jaz sem si to želela od nekdaj. In če si človek resnično iz srca nekaj želi, potem se to tudi uresniči. V to sem sedaj čisto prepričana, saj močne želje spodbujajo človeka, da deluje v smeri njihovih izpolnitev. Za glasbenika pa je še posebej pomembno, da odide v tujino in da predstavi sebe in svojo umetnost, ter seveda, da spoznava tujo.

Najpogostejše vprašanje, ki se mi zastavlja je: "Zakaj sem si izbrala ravno Estonijo?" Ko sedaj razmišljam o tem, prihajam do zaključka da je Estonija izbrala mene...
Program SOCRATES/ERASMUS se ukvarja z izmenjavo študentov med akademijami in konservatoriji, ki so med seboj sklenile pogodbo. V letu 2001/2002 sem bila študentka 1. letnika tržaškega konzervatorija G. Tartini za glasbo. Junija meseca so mi, kot zelo uspešni študentki, ponudili priložnost, da odidem na izmenjavo študentov. Nisem še utegnila temeljito razmisliti, že sta prišla v Trst rektor in docentka iz Estonije, da bi me slišala kako igram (treba je namreč opraviti avdicijo za sprejem). Ko sem končala, je rektor (prof. Lassmann) rekel: "Radi bi da prideš na našo akademijo!" Sama pa še nisem bila prepričana ali bom imela dovolj sredstev za tako dolgo pot in za tako dolgo obdobje.
Sledilo je podpisovanje pogodbe in urejanje dokumentov s svetlobno hitrostjo, tako da časa za razmišljanje ni bilo. Lahko bi rekla, da se takrat nisem še čisto zavedala, da bom čez nekaj mesecev bila v Estoniji. Nekje sem prebrala, da ljudje naredimo najbolj pomembne odločitve v življenju nezavedno. Popolnoma se strinjam s tem, saj če bi takrat začela razmišljati kaj vse se mi lahko zgodi, najbrž sploh ne bi odšla. Seveda, bolj kot se je približeval čas odhoda, bolj me je bilo strah vsega skupaj. Človek si pač vse tuje in neznano predstavlja v najhujši luči...

AKADEMIJA
Do mojega prihoda v Tallinn, nisem vedela kdo bo moj profesor klavirja, zato sta napetost in strah v meni vse bolj rastli.

Za glasbenika je izjemno pomembno, da ima kar se da dobrega profesorja, in tolažila sem se s tem, da je v Estoniji še vedno »ruska šola« ter da bom vsekakor veliko odnesla od tu. Sploh pa nisem pričakovala, da me bodo dodelili k rektorju, ki je najboljši profesor klavirja na akademiji. Prof. Lassmann je namreč bil študent slovitega Emila Gilelsa. Pa tudi profesorica komorne glasbe, Marje Lohuaru je študirala na Moskovskem konzervatoriju pri prof. Ginsbergu. Tako sem imela izjemno priložnost spoznavanja skrivnosti ruske klavirske šole od H. Neuhausa naprej. Lekcije so bile zelo intenzivne, saj smo včasih imeli ure vsak dan (tudi ob nedeljah in praznikih), po več kot 2h, včasih tudi pozno v noč. Z velikim navdušenjem sem pričakovala vsako lekcijo, saj sem v vsakem trenutku odkrivala nove in nove razsežnosti tehnike, interpretacije, stila, pa tudi pedagogije. Za vse to sem zelo hvaležna prof. Lassmannu, da si je poleg vseh obveznosti ki jih nosi vodenje akademije pa tudi priprave na njegove koncerte, vedno vzel veliko časa zame, predvsem pa, da je imel zelo veliko potrpljenja. Včasih sem že obupala, ker nekaj "ni ratalo", pa me je vedno potolažil in mi vlival upanje in voljo za naprej, saj je vedno govoril, da nekatere stvari (še posebej odpravljanje starih napak) zahteva čas in seveda vsakodnevno delo, katerega pa sem bila pripravljena vložiti bolj kot kdajkoli prej. Zato so se lekcije vedno končale v dobrem vzdušju in s še več volje za naprej. Poleg lekcij klavirja sem obiskovala komorno glasbo, Aleksandrovo tehniko, zgodovino estonske glasbe, zborovsko petje in klavirski duo. Imela sem tudi priložnost igranja na raznih seminarjih in mojstrskih tečajih (A. Valdma, K. Randalu...).

Brez dvoma je Estonska akademija za glasbo in gledališče ena izmed najmodernejših in tehnološko najnaprednejših v celi Evropi. Velika je kar 8000 kvadratnih metrov! Poleg predavalnic, kjer poteka individualni in skupinski povk, ima akademija še 80 vadnic, snemalni studio, dve dvorani- večja sprejme 200 poslušalcev, knjižnico s kar 212.523 izposojevalnimi gradivi, menzo in bar, računalnico s 24 računalniki, oddelek namenjen poslušanju CD-jev in gledanju DVD-jev...

Vseh klavirjev je kar 95, od tega je več kakor polovica novih (domače znamke ESTONIA). Tri krat na teden lahko študentje brezplačno gremo v bazen in savno, aerobiko ali fitness, ki jih ima akademija v najemu. Akademija je odprta vsak dan, tudi ob nedeljah do 22h. Časa za vadenje je torej na pretek, poleg tega pa smo lahko študentje prof. Lassmanna (imeli smo pač nekatere privilegije) vadili in imeli lekcije tudi do polnoči. Nivo igranja je zelo visok (klavir, godalci še posebej), saj imajo študentje poleg odličnih profesorjev, ki nesebično delijo znanje (večina se jih je izobraževala v Moskvi) tudi odlične pogoje za študij. Posledično ima Estonija veliko zelo dobrih glasbenikov in glasbeni utrip v mestu je zelo živahen. Od januarja do konca akademskega leta se na akademiji odvijajo skoraj vsak dan koncerti (akademija ima tudi koncertno agencijo). Veliko zanimivih in kvalitetnih koncertov in predstav se odvija tudi v koncertni in operni hiši z imenom Estonia, kjer poteka tudi mednarodni pianistični festival. Takrat je mogoče prisluhniti najboljšim svetovno znanim pianistom:
A. Volodos, V. Aškenazi, J. Kissin, K. Zimmerman in drugih.

TALLINN- SREDNJEVEŠKI BISER
Tallinn se prvič omenja leta 1154, na zemljevidu sveta, ki ga je narisal arabski geograf Al- Idrisi. Prvi prebivalci mesta Revala (srednjeveško ime Tallinna) so bili Rusi in Skandinavci, ki so se ukvarjali s trgovino. Skozi zgodovino je bilo pomembno obmorsko in pristaniško mesto, ki je povezovalo vzhod in zahod. Zahvaljujoč različnim kulturam, ki so se tu pretakale, lahko sedaj uživamo ob bogati arhitekturni in zgodovinski dediščini, ki nam jo staro mestno jedro ponuja. Ko je v 10. stoletju začela cveteti trgovina in je pristanišče postajalo vedno bolj pomembno, so prebivalci zgradili trdnjavo na griču Toompea.
Danes je celotno Staro mesto obdano z velikim obzidjem, ki ga krasi 66 stolpov, med seboj arhitekturno različnih- od nizkih in zelo širokih (npr. Debela Margareta), s streho pokritih srednjeveških stolpov, do visokih odprtih trdnjav iz časa baroka (npr. Visoki German). Pogled je naravnost čudovit z vrha hriba, od koder lahko opazujemo raznobarvne hiše z zelo ostrimi strehami iz časa gotike. Nepoznavalec mesta se dokaj težko orientira v Starem mestu, saj so si ozke uličice med seboj zelo podobne, nekatere med njimi pa so tako ozke, da so večino časa zaprte.
Estonci predstavljajo 65% prebivalcev, kar 30% pa je Rusov, kar je meni kot rusofilu zelo ugajalo in sem se večino časa družila z Rusi ter sem se tako tudi zelo hitro naučila ruščine. Estonija je tudi dežela različnih ver, med Estonci je najbolj razširjena Luteranska, Rusi so seveda pravoslavci, nekaj je baptistov, katolikov in drugih ver. Torej ni presenetljivo, da lahko vidimo cerkev na skoraj vsakem koraku; med vsemi pa bi izločila rusko pravoslavno cerkev Aleksandra Nevskega, ki v vsej svoji veličini in mogočnosti opazuje mesto z vrha hriba Toompea. Zanimivo je, kako se z zelo veliko stila in okusa, staremu mestu podajo novejši, moderni deli mesta z visokimi steklenimi stolpnicami in nakupovalnimi središči.

Ves čas mojih priprav na odhod sem spremljala vreme prek interneta, saj bi v nasprotnem primeru doživela pravi klimatski šok. Ko sem zapustila Slovenijo je bilo pri nas 17 stopinj, prišla pa sem v sneg do kolen in -5 stopinj... Kakšen teden ali dva kasneje, se je temperatura znižala do -18.Vendar, če se človek dobro obleče ni hudega, za razliko od kraške burje (ki jo- moram priznati- nič kaj nisem pogrešala), ki prepiha še tako toplo oblačilo. Vendar pa je pravi mraz nastopil šele januarja in februarja, ko sem pri -28 do-30 resnično zmrzovala. Da sem prvič zagledala "estonsko sonce", sem morala počakati kar tri tedne, saj so tukaj sončni dnevi prava redkost. Vendar je bilo zato toliko bolj prijetno in sem skoraj brez diha občudovala vpliv polarne noči v vsej lepoti. Sonce vzide približno ob 9h in zanimivo je da se sploh ne dviga, temveč ostane zelo nizko na obzorju vse dokler okrog 15h ne zaide. Presenetljivo je, da so najbolj mrzli dnevi, ravno sončni...

ZAHVALA
Za konec bi se rada še zahvalila vsem dobrim ljudem, ki so mi pomagali pri pripravah na odhod. Na prvem mestu seveda moji mami, ki mi ves čas mojega izobraževanja stoji trdno ob strani in me spodbuja. Študija pa si najbrž ne bi mogla privoščiti, če mi ne bi velikodušno pomagal moj stric Dragan Sikirica in njegova odvetniška pisarna. Štipendija Evropske komisije je bila namreč čisto simbolična, Dragan pa mi je pomagal iskati sponzorje in mi tudi sam denarno zelo veliko pomagal.
Najlepša hvala naslednjim sponzorjem:

OBČINA SEŽANA
KLUB ŠTUDENTOV SEŽANA
NORDŠPED D.O.O
SAVI GUERRINO D.O.O
VALTER VODOPŠIVEC S.P.
GREGORČIČ RADOVAN S.P.
BUBNIČ IGOR S.P.
IMAS D.O.O.
ROGIČ ROBERT S.P.
FLAJ BAN IER D.O.O
BTC TERMINAL

In prijateljem, ki so mi veliko pomagali:
JANA BLAŽEVIČ
NADA dr. GLIŠOVIĆ
STANISLAVA KNEZ MILOJKOVIĆ
DRUŽINA TRIVUNOVIĆ

Seveda se zahvaljujem tudi Primorskim sozvočjem da ste mi skozi pisanje tega članka pomagali obuditi tudi tiste najbolj skrite spomine. Kdor bi pa rad več zvedel o Estonski akademiji, si lahko ogleda njihovo spletno stran: www.ema.edu.ee

Lana Marinković