NE EVROPA, MARVEČ GALAKSIJA

Ludwig van Beethoven se je o Bachovi enkratnosti ustvarjalne moči izrazil z besedno igro: »Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati.« Beethoven, čigar finalni spev devete simfonije je postala evropska himna. Sedaj je ob Zdravljici tudi slovenska. Himna človeštva, ki prepeva o radosti, bratstvu in ljubezni z vzhičeno in hkrati genialno preprostostjo…
Na podoben in obenem poseben način tako himno prepevajo - pravzaprav igrajo - mladi primorski glasbeniki, združeni v Simfonični orkester Zveze primorskih glasbenih šol. V mesecu aprilu letos so tako obeležili 40-letnico delovanja ZPGŠ, nastopili pa so tudi v Trstu, v Novi Gorici, na slovenski reviji simfoničnih orkestrov glasbenih šol v Krškem in v Sežani. Na vseh koncertih so več kot samo razveselili občinstvo.
Priprave na te koncerte so bile skrbno načrtovane. Že v maju 2003 so člani strokovnega odbora in mentorji določili program in sodelujoče učence instrumentaliste orkestraše. Do oktobra so razdelili notni material, nato pa so sledile sprva posamezne individualne vaje pri pouku instrumenta, potem sekcijske in skupne (na različnih lokacijah) ter nazadnje še intenzivne vaje na Debelem rtiču. Mentorje, katerih glavno vlogo je prevzela dirigentka Marinka Kukec Jurič, je podkrepil še naraščajoči entuziazem mladih izvajalcev in tako so v poslušalcih uspeli vzbuditi izključno naklonjenost in spoštovanje.

In čemu torej tak uvod k temu prispevku o kratki predstavitvi Simfoničnega orkestra ZPGŠ?
Njihov koncert v Novi Gorici je bil namreč posvečen vstopu v Evropsko unijo. Toda zgodilo se je več kot to.
Primorska je presegla samo sebe, saj je uresničevala »trend združevanja« že pred najmanj štiridesetimi leti, simfonični orkester (poleg harmonikarskega) pa je še ena potrditev le-tega. In koncert? Niti najmanj ne želiva pisati kritike, ker nisva in nočeva biti poklicana zato, ampak bi rada nanizala samo nekaj subjektivnih utrinkov…
Programska zasnova in izvedba - od nežnega božanja po duši v Tartinijevem Adagiu, stopnjevanja v Ljubezenskem napoju, prvi vrhunec v Koncertu za trobento s solistom Gregorjem Turkom in drugi še malo večji v Sarasatejevih Ciganskih napevih z violinistko Mojco Gal, ki je z dodatkom puščala osuple ljudi z odprtimi usti - in ko se je dvorana tresla od cepetanja z nogami ob aplavzih. Fascinantno! In še drugi del: sproščeno, zopet nežno in na koncu strastno …
Bacha in Beethovna resda ni bilo na programu koncerta, kot bi lahko pričakovali iz uvoda prispevka, toda bila sta radost in veselje. Napolnjeno ozračje z nabojem mladostniškega poleta, neizrekljive razsežnosti, o katerih lahko govori le glasba. Če parafraziram Beethovna: Ne Evropa, marveč galaksija…
 

Marko Kodelja in Matjaž Šurc