NEKAJ BESED O DELU ŽIRIJE ZA KLAVIR ZA KATEGORIJE I. A,B,C IN II.A

S strani gospoda B. Glavine sem bil naprošen, da, kot predsednik žirije napišem nekaj besed o delu le-te.

Na 33. tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov (TEMSIG), disciplina klavir, kategorije I.a, I.b, I.c in II.a, ki je potekalo na GŠ Vič-Rudnik v Ljubljani v soboto in nedeljo, 20. in 21. marca 2004, se je predstavilo čez 60 mladih pianistov in pianistk. Veliko je bilo talentiranih otrok, nivo igranja je bil zelo visok, lahko bi rekli, da učitelji v glavnem dobro učijo. Ni več tako velike razlike med glavnim mestom in t. i. provinco. Člani žirije smo bili Marina Horak, Frank Reich (Nemčija) in Vladimir Mlinarić kot predsednik.
Ker je delo žirije tajno (19. člen Pravil TEMSIGA), naj mi bo dovoljeno povedati samo tole: člani žirije smo bili zelo enotni glede vrstnega reda tekmovalcev, kot tudi glede števila točk za posameznega kandidata. Razlike so bile minimalne, razen za nekaj izjem, pri katerih smo se pogovorili, odtehtali pro in contra in na koncu skupno ocenili.

Glavni kriteriji ocenjevanja so bili:

1. Razumevanje in podajanje glasbe. Tukaj smo predvsem ocenjevali način kako otroci frazirajo; koliko je iz igranja razviden metrum (npr. Lisztovo etudo smo največkrat slišali v 6/8 taktu, čeprav je predpisano 3/4); pozorni smo bili tudi na to, ali karakter izvedbe ustreza naslovu skladbe, oz. predpisani oznaki za tempo.

2. Stil. Največ pripomb smo imeli na stil igranja. Predvsem za klasične sonate in variacije. Vsi vemo, da je klasično sonatno obliko najtežje igrati in učiti, ampak odnos do klasičnega stila je bil v večini primerov zelo karikiran, in na tem področju je treba nekaj resnejšega ukreniti, na nivoju celotne Slovenije.

3. Korektnost izvedbe notnega teksta. Zadovoljivo. Redki so bili primeri napačno naučenih not.

4. Talent. Kot že povedano, je bilo veliko število zelo talentiranih otrok. Nekajkrat pa je bil talent, žal, dobro skrit za učiteljevimi napačnimi »prijemi«.

5. Tehnična pripravljenost. Tudi tukaj je bil zelo visok nivo. Malo je bilo »pacanja«, predvsem kot posledica izbora pretežkih skladb.

Še ena malenkost. Vsi člani žirije smo bili še posebej občutljivi na grob ton. Včasih sem pomislil, mar ti ljudje (učitelji) ne marajo zvoka svojega inštrumenta? Zakaj mora vsak sforzato biti grd oz. grob?
Kot že rečeno, so bile med člani žirije zelo majhne razlike v ocenjevanju tekmovalcev, a vsaka dva kandidata, ki sta si bila po ocenah blizu,
smo primerjali in poskusili odtehtati njihovo igro po navedenih kriterijih. V kakšni meri nam je to uspelo...
Tudi sam sem večkrat bil udeleženec tekmovanj, kot zmagovalec, kot poraženec, kot korepetitor, in kot učitelj. Dobro vem kakšen stres je čakanje in branje rezultatov. Vsak od nas ima različen odnos do stila (nekomu je bolj, nekomu manj pomemben), do notnega teksta, do lepega ali grobega tona, in vsak ima, jaz temu pravim, različna ušesa. Tudi hierarhija teh kriterijev je različna. Nekdo bo zelo srečen, če mu učenec igra hitro in močno, za drugega je to zgrešeno, pa bo iskal druge kvalitete...
Zato predlagam (in koliko vem, nisem prvi), da se za kategorije I.a in I.b uvede raje nekakšen festival (revija?), na katerem se še vedno lahko podelijo neke prijazne nagrade (najmlajši udeleženec, najboljša izvedba te ali one skladbe, ali se celo podeli VEČ prvih, drugih tretjih, četrtih... nagrad).
Vsekakor mislim tudi, da bi žirije morale biti pet ali sedem članske in da MORAJO biti objavljene pred začetkom tekmovanja, takrat ko izidejo propozicije, po možnosti v obliki knjižice ali zgibanke.
 

Vladimir Mlinarić