PETDESET LET SCGV E. KOMEL GORICA

Odpira se mi nova pot

Ko včasih pomislim na pretekla leta, se pogosto spomnim dogodkov, ki so bili odločilni za začetek moje glasbene poti.
Kot otrok sem sicer večino svojega časa preživljal doma v družinskem vzdušju. Par prijateljev sem sicer imel, nismo se pa pogosto srečevali izven šolskih urnikov. Starejši brat je že nekaj let obiskoval pouk kljunaste flavte na glasbeni šoli, ki je tedaj imela svoj sedež na Placuti. Poleg rednega pouka se je posvečal tudi komorni igri v različnih zasedbah. Včasih sem bil prisoten na katerem izmed njegovih nastopov, nikoli pa nisem pomislil, da bi tudi sam poprijel za kak inštrument.
Nekega dne se pa je nekaj premaknilo. Bilo je jeseni. Bližal se je nastop in brat je moral na komorne vaje v cerkev sv.Ivana, starši pa so šli po nakupih v mesto. Spominjam se, kako sem gledal skupino flavt, ki je vadila na koru, pod nadzorstvom strogega učitelja, hkrati pa sem se jezil, ker me starši niso peljali s seboj v mesto. Sedel sem v prezbiterij na glavni stol in od tam opazoval okna na koru. Svetloba je bila močna, skušal sem razločiti bratov obris, ko pa se mi je zazdelo da sem ga končno prepoznal, mi je pogled zastrla figura temačnega učitelja. Ko sem že bil na tem, da se mu izognem, mi nenadoma zastavi ključno vprašanje:
»Bi rad igral kak instrument?«

Malo iz radovednosti, predvsem pa iz sramežljivosti in strahu sem ga pač pogledal in prikimal, nisem pa bil popolnoma prepričan v svoj odgovor.
Problem je bil rešen naslednjega dne, ko so starši 'demokratično' odločili, da me vpišejo na glasbeno šolo v razred violine.
Še danes sem jim za to hvaležen.
Tako se je pričel moj glasbeni iter. Težav je bilo na pretek, predvsem na začetku, in marsikdaj se mi je vsilila zamisel, da študij prekinem. Minili sta dve leti, preden sem dosegel, da sem s svojim instrumentom proizvedel spodoben zvok in da sem zvoke nato izoblikoval v smiselno celoto. Nato je prišla na vrsto komorna igra, in v njej je bil pravi užitek. Glasbena šola mi je nenadoma postala drugi dom, kraj, kjer sem se srečeval s prijatelji in z njimi doraščal, tudi v glasbenem smislu.
Violina je sicer zelo zahteven instrument, poplača pa ti ves trud, ki ga vanjo vlagaš z veliko mero zadoščenja. Prav to me je spodbudilo, da sem študij uspešno izpeljal do konca. Danes se mi odpira nova pot, pot pedagogike. Dan za dnem se soočam z vrsto problematik, ki jih je moral zagotovo obravnavati tudi moj profesor ko me je učil. Postavljajo se novi dvomi in vprašanja in samo čas ve, če jim bom kos. Medtem pa mi bosta stala ob strani moj bivši profesor violine in ravnatelj, skrivnostna figura, ki sem jo tistega jesenskega dne srečal v cerkvi sv.Ivana v Gorici.
 


Peter Gus