PETDESET LET SCGV E. KOMEL GORICA
Odpira se mi nova pot
Ko včasih pomislim na pretekla leta, se pogosto spomnim dogodkov, ki so bili
odločilni za začetek moje glasbene poti.
Kot otrok sem sicer večino svojega časa preživljal doma v družinskem vzdušju.
Par prijateljev sem sicer imel, nismo se pa pogosto srečevali izven šolskih
urnikov. Starejši brat je že nekaj let obiskoval pouk kljunaste flavte na
glasbeni šoli, ki je tedaj imela svoj sedež na Placuti. Poleg rednega pouka se
je posvečal tudi komorni igri v različnih zasedbah. Včasih sem bil prisoten na
katerem izmed njegovih nastopov, nikoli pa nisem pomislil, da bi tudi sam
poprijel za kak inštrument.
Nekega dne se pa je nekaj premaknilo. Bilo je jeseni. Bližal se je nastop in
brat je moral na komorne vaje v cerkev sv.Ivana, starši pa so šli po nakupih v
mesto. Spominjam se, kako sem gledal skupino flavt, ki je vadila na koru, pod
nadzorstvom strogega učitelja, hkrati pa sem se jezil, ker me starši niso
peljali s seboj v mesto. Sedel sem v prezbiterij na glavni stol in od tam
opazoval okna na koru. Svetloba je bila močna, skušal sem razločiti bratov
obris, ko pa se mi je zazdelo da sem ga končno prepoznal, mi je pogled zastrla
figura temačnega učitelja. Ko sem že bil na tem, da se mu izognem, mi nenadoma
zastavi ključno vprašanje:
»Bi rad igral kak instrument?«
Malo iz radovednosti, predvsem pa iz sramežljivosti in strahu sem ga pač
pogledal in prikimal, nisem pa bil popolnoma prepričan v svoj odgovor.
Problem je bil rešen naslednjega dne, ko so starši 'demokratično' odločili, da
me vpišejo na glasbeno šolo v razred violine.
Še danes sem jim za to hvaležen.
Tako se je pričel moj glasbeni iter. Težav je bilo na pretek, predvsem na
začetku, in marsikdaj se mi je vsilila zamisel, da študij prekinem. Minili sta
dve leti, preden sem dosegel, da sem s svojim instrumentom proizvedel spodoben
zvok in da sem zvoke nato izoblikoval v smiselno celoto. Nato je prišla na vrsto
komorna igra, in v njej je bil pravi užitek. Glasbena šola mi je nenadoma
postala drugi dom, kraj, kjer sem se srečeval s prijatelji in z njimi doraščal,
tudi v glasbenem smislu.
Violina je sicer zelo zahteven instrument, poplača pa ti ves trud, ki ga vanjo
vlagaš z veliko mero zadoščenja. Prav to me je spodbudilo, da sem študij uspešno
izpeljal do konca. Danes se mi odpira nova pot, pot pedagogike. Dan za dnem se
soočam z vrsto problematik, ki jih je moral zagotovo obravnavati tudi moj
profesor ko me je učil. Postavljajo se novi dvomi in vprašanja in samo čas ve,
če jim bom kos. Medtem pa mi bosta stala ob strani moj bivši profesor violine in
ravnatelj, skrivnostna figura, ki sem jo tistega jesenskega dne srečal v cerkvi
sv.Ivana v Gorici.
Peter Gus