POGOVOR S PROFESORJEM SIJAVUŠEM GADŽIJEVIM

Sijavuš Gadžijev se je rodil leta 1953 v Bakuju, kjer je na tamkajšnji Specialni šoli začel svoje glasbeno izobraževanje. Študij klavirja in kompozicije je uspešno nadaljeval na znamenitem konservatoriju »P. I. Čajkovski« v Moskvi, kjer je končal tudi podiplomski študij. Njegovi profesorji so bili veliki klavirski pedagogi B. Zemljanski, B. Davidovič, M. Voskresenjski. Sijavuš Gadžijev je s svojim pedagoškim delom pričel že v študijskih letih, leta 1980 pa prevzel mesto profesorja na odmevni Specialni glasbeni šoli za izredno nadarjene otroke na Moskovskem konservatoriju, kjer je poučeval do leta 1994. V tem času je vzgojil celo vrsto mladih priznanih pianistov, ki so se uveljavili na mednarodnih takmovanjih.
Prof. Gadžijev vodi seminarje za klavirske pedagoge v raznih evropskih državah, hkrati pa se udejstvuje na koncertnem področju. Kot solist in komorni glasbenik je večkrat nastopil v raznih krajih bivše Sovjetske zveze, Poljski, Nemčiji, ZDA, Avstriji in republikah bivše Jugoslavije. Od leta 1994 aktivno koncertira tudi po Sloveniji in na Hrvaškem in je gost znanih koncertnih odrov po Italiji (Torino, Milano, Videm, ...). Živi na Goriškem in kot pedagog deluje na treh šolah: SGBŠ v Ljubljani, na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo »Emil Komel« v Gorici in na Glasbeni šoli Nova Gorica.
Za primorski pianistični prostor je imela velik in odločilen pomen njegova Dvoletna klavirska šola za pedagoge, ki je potekala med 1. 10. 1995 in 20. 5. 1997 v Gorici v organizaciji ZPGŠ in SCGV E. Komel in katere pobudnik in umetniški vodja je bil prof. Gadžijev. Primorski klavirski pedagogi, ki smo se je udeležili, smo tu našli dragocen vir informacij, ki so odločilno vplivale na naše delo, ter posredno tudi na delo kolegic in kolegov z naših šol. S svojimi predavanji iz metodike klavirskega pouka in z individualnimi lekcijami (poleg tega smo imeli še Glasbeni stavek in analizo pri prof. I. Florjancu, Sociologijo in estetiko glasbe pri prof. D. Bratuž, ter druge občasne predavatelje) nam je praktično postavil nova umetniška, pianistična in pedagoška merila.
Povod za pogovor s prof. Gadžijevim je bilo letošnje Tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov v Ljubljani, na katerem je sodeloval s svojimi šestimi pianisti. Čeprav so trije bili tudi med dobitniki nagrad (Danijel Brecelj - 1. nagrada v 2.a kategoriji, Urška Babič - v isti kategoriji 2. nagrada, Rok Palčič - 3. nagrada v 3.a kategoriji), je imel precej bistvenih pripomb (in tudi pisno pritožbo) na delo in ocenjevanje obeh strokovnih žirij.

Prof. Gadžijev, v Sloveniji ste prisotni že skoraj celo desetletje, tako da imate temeljit vpogled v pianistično dogajanje. Kako ocenjujete razvoj v tem času, odkar delujete v Sloveniji?
Najprej naj povem, da je v celoti gledano poučevanje klavirske igre v teh letih v Sloveniji zelo napredovalo.
Vse več je učiteljev, ki si pridobivajo globlje razumevanje pianizma in pianistične tehnike in to prenašajo na svoje učence. Zato je tudi nivo udeležencev, ki prihajajo na poletne šole, seminarje in tekmovanja vse višji.

Na tekmovanjih ste prisotni v več vlogah: kot profesor svojih učencev, dijakov, študentov; kot član strokovnih ocenjevalnih žirij (v Sloveniji, Italiji in drugje); kot organizator (tekmovanje »Giuliano Pecar«, »Citta di Gorizia«). Glede na vaše bogate izkušnje povejte, kateri elementi se vam zdijo najpomembnejši v teh posameznih »področjih«?
Predvsem se je potrebno zavedati, da tekmovanja niso najvažnejša stvar v življenju mladega glasbenika. V določenem obdobju vsakega posameznika lahko tudi precej vplivajo na njegovo motiviranost in pospešeni napredek, vsekakor pa niso in ne smejo biti osnovni cilj. Udeležbe na tekmovanjih praviloma prispevajo k bolj intenzivnemu in poglobljenemu študiju klavirske igre, vendar pa se mora komisija, ki ocenjuje zavedati dolgoročnega razvoja mladega glasbenika in prevzeti odgovornost, da pravilno ovrednoti rezultate njegovega dela.
Moji parametri kot člana ocenjevalne žirije so, poleg tehnične pripravljenosti, muzikalnosti, kultiviranosti tona, korektnosti notnega teksta, ustreznosti programa (kar naj bi vse bili predpogoji za dobro izvedbo), osebnost, oziroma kreativnost v glasbenih idejah, razumevanje stila in »vizija učenca v prihodnosti«.
Kot organizator moram seveda najprej poskrbeti za finančno podporo s strani samega mesta, nekaterih društev in sponzorjev, s katero lahko zagotovim materialne pogoje komisijo, dvorano, denarne nagrade,... Za ugled in »težo« vsakega tekmovanja pa je predvsem pomembna sestava strokovne žirije, v kateri naj bi bili ugledni in priznani pianisti. V žiriji naj ne bi bilo manj kot pet članov, ker s tem morebitno »izstopanje« v točkah posameznega člana ne vpliva toliko na končni seštevek in objektivno oceno.

Glede na to, da ste v tem letu bil predsednik ocenjevalne komisije tako na Primorskem kot tudi za ljubljansko regijo in ste sodelovali s svojimi učenci na državnem tekmovanju, Vas prosim da daste svoje videnje in primerjavo omenjenih tekmovanj.
Najprej nekaj besed glede primorskega regijskega tekmovanja. V primerjavi s prejšnjimi tekmovanji je bilo to slabše, predvsem v smislu izrazitih talentov v višjih kategorijah (2.a, 2.b), za razliko od prejšnjih let, ko jih je bilo precej več (npr. Aleksandra Pavlovič, Ivan Skrt, Miha Štokelj, Mateja Gruntar, Urška Babič, Rok Palčič...) Na letošnjem tekmovanju je najbolj izstopala Meta Fajdiga v1.b kategoriji, poleg nje pa še Ingrid Mačus, Anže Vrabec in Armin Čoralić v 1.c kategoriji.
Zaskrbljujoča se mi zdi smer razvoja klavirske igre. Vedno sem bil nasprotnik nasilno-agresivnega igranja. Nekaterim manjka kultiviranost, rafiniranost tona. Pomanjkanje osnovnih klavirskih prijemov, non legata, staccata,...pa je posebno slišno pri najmlajših.

Kljub temu bi rad poudaril, da se razumevanje klavirske igre in kvaliteta poučevanja na Primorskem vsekakor dvigujeta, in da so vse moje kritične pripombe dobronamerne in usmerjene v korist razvoja mladih glasbenikov.
Kar se tiče državnega tekmovanja pa je (ne samo) moje mnenje, da je bilo letošnje v smislu dela in ocenjevanja strokovnih komisij, kljub odlični organizaciji, slabo. Svet TEMSIG-a bi moral poskrbeti za ugled slovenskega nacionalnega tekmovanja s tem, da se že pri razpisu tekmovanja v programski knjižici objavijo imena članov ocenjevalne komisij. Ti bi morali biti dovolj ugledni in priznani strokovnjaki z ustreznimi referencami, ne pa da se za to zve dobesedno en dan pred tekmovanjem, večina teh imen pa je praktično neznanih. Že prej sem omenil, da je tričlanska komisija za objektivnost ocene premalo številčna. To lahko pripelje tudi do velikih napak, kar se je na žalost pokazalo na tem tekmovanju. Obstaja veliko konkretnih primerov, ko so bili tekmovalci ocenjeni tudi do13, 14 točk manj kakor na regijskem tekmovanju, kljub optimalno dobrim izvedbam. Glede na kvaliteto izvajanja so bili absolutno prenizko ocenjeni odlični tekmovalci kot so npr: Tanja Činč, Mia Guček, Veronika Brecelj, Katja Sinkovič, Aleksandra Klimova. Zelo »zanimiv« podatek je, da je moja učenka Urška Babič, ki je na državnem tekmovanju v Ljubljani bila ocenjena z 91-imi točkami in prejela 2. nagrado, ob podobni izvedbi istega programa (kateremu sta bili dodani še ena polifona in ena romantična skladba), čez en teden v Ravenni (Italija) na evropskem tekmovanju bila ocenjena kot najboljša z 99-imi točkami.
Sam sem že med potekom tekmovanja naslovil Svetu TEMSIG-a svoj protest, v katerem navajam nekompetentnost in nestrokovnost komisije, vendar je bil zavrnjen kot neutemeljen.

(Opomba avtorja: Tudi skupina klavirskih pedagogov je po tekmovanju sestavila Javni apel v katerem izraža svoje nezadovoljstvo nad ocenjevanjem komisije in apelira na vodstvo Komisije za glasbena tekmovanja Republike Slovennije TEMSIG, da v prihodnje dovolj zgodaj objavi imena članov žirije.)

Za konec mogoče še kakšna misel o smislu, potrebi po tekmovanjih; komu naj bi bila namenjena, kaj bi lahko odpravilo nevšečnosti okrog njih?
Absolutno objektivnih tekmovanj ni. Vsako ocenjevanje je subjektivno in kompetentnost člana žirije se vidi v tem, da zna ocenjevati objektivne kvalitete tekmovalca, ne pa po principu »to mi je všeč, tisto pa ne...«. Včasih ima tekmovalec koncept,stil izvajanja, ki meni osebno ni preveč blizu, enostavno »ni po mojem okusu«, ampak je objektivno on najboljši tekmovalec, kar sem jaz kot član žirije dolžan tudi ustrezno oceniti.
Tekmovanja so za mladega glasbenika sestavni del kariere in nekakšna »odskočna deska« v svet. Preko uspehov na tekmovanjih, njegovo ime dobija pomen v širšem pianističnem krogu, mu odpira možnosti za koncertiranje, morda za štipendiranje, pogosto ustvarja njegovo nadaljnjo pot... V tem smislu so tekmovanja neke vrste »selektorji«. Kar se pa najmlajših tiče, tekmovanja niso najbolj humana stvar. Velika odgovornost leži na samem pedagogu, v kakšni funkciji v razvoju učenca jih želi uporabiti in s tem v zvezi prevzeti vse »posledice«, te - včasih pozitivne, včasih negativne - izkušnje za mladega umetnika.
Naj dodam še to. Samo eno pianistično tekmovanje pri takšnem razvoju in tolikšni številčnosti pianistov v Sloveniji je premalo. Moralo bi obstajati še eno, konkurenčno TEMSIG-u. Če se bodo na to temo pojavila resna razmišljanja, sem pripravljen sodelovati in pomagati.
 

pogovor pripravil Bojan Glavina