PREDAVANJE OB KONCERTU CHOPINOVE GLASBE

Moj nocojšnji cilj je predstaviti prijatelja in približati človeka, ki je v glasbenem svetu zapustil globoko in dramatično pričevanje s svojo pustolovščino, v katero se vsak izmed nas poda s svojim življenjem - ta pustolovščina je iskanje smisla življenja.
Svoje nocojšnje potovanje lahko začnemo z navedki z ene od strani iz glasbenikovega dnevnika, napisanimi v specifičnem mladostnem življenjskem obdobju: v resnici je zavest o življenju, kot je opisana na tej strani, pustila nekakšen pečat nad celotnim skladateljevim življenjem: »Zagrabila me je žalost. Zakaj? Niti glasba me danes več ne potolaži. Pozno je že in ne morem spati; ne vem, kaj pogrešam - in imam že več kot dvajset let.« V tem odlomku je opisan občutek, ki ga ne moremo točno opredeliti; opisana je žalost, povezana s spoznanjem, da Chopin nekaj pogreša: žalost je zanj zavest, da mu nečesa primanjkuje. Dramatičnost v tej ugotovitvi se stopnjuje, ker se ne da ugotoviti, »kaj je to, kar pogreša«. Rezultat te situacije se odraža tudi v in na najbolj dragocenih, najlepših stvareh: niti glasba ga ne potolaži in mu ne nadomesti primanjkljaja.
Rad bi osvetlil Chopinov problem. Najprej bom navedel nekatere dogodke iz njegovega življenja.

Gre za tri velike in boleče ločitve, ki zaznamujejo njegovo življenje. Ali je mogoče v teh dogodkih najti vzrok za njegovo svetobolno zavest o življenju?
Poljski glasbenik se je pri dvajsetih letih, torej v obdobju, ko je napisal prej omenjenI zapis, odločil, da poskusi srečo in se poda na turnejo v evropsko glasbeno prestolnico, na Dunaj. Presenetljiva je preroška moč pisma, ki ga nekaj dni, preden odpotuje, piše svojemu prijatelju Tytu: »4. september 1830. Najdražji Tyt, še vedno sem tu. Nimam dovolj moči, da bi določil dan odhoda; občutek imam, da odhajam in da ne bom nikoli več videl svojega doma; zdi se mi, da grem umret; kako mora biti grenko umreti v kjerkoli in ne tam, kjer si živel!« Preroške so te besede, smo rekli. Ko biva na Dunaju, izbruhnejo po vsej Evropi politična gibanja iz 30. let 19. stoletja, ki mu preprečijo vrnitev na Poljsko. Chopin zato načrtuje vrnitev domov preko Londona in s postankom v Parizu, ko pa pride v francosko prestolnico, se tam dokončno ustali - nikoli več se ne vrne v svojo domovino. Vendar še naprej, implicitno ali eksplicitno, piše poljsko glasbo. To je glasba, ki izpoveduje nekaj oddaljenega tako v času kot prostoru. To je glasba o nostalgiji.
Druga dva dogodka v Chopinovem pariškem obdobju sta posredno ali neposredno, toda usodno povezana s srečanjem z muhasto žensko, pisateljico, ki je svoja dela podpisovala z moškim psevdonimom George Sand. Njune »medene tedne« je spremljala glasbenikova nenehna vročičnost. Pregledali so ga najimenitnejši predstavniki lokalnega zdravstva in postavili sledečo diagnozo: »3. december 1883, Palma. Prišli so trije najuglednejši zdravniki z otoka. Prvi je rekel, da sem se že stegnil, drugi, da se bom kmalu stegnil in tretji, da se bom stegnil.«
Zveza s Sandovo, žensko z jasno antiklerikalno miselnostjo, je pripeljala do postopnega krhanja Chopinovih do tedaj zelo tesnih odnosov s predstavniki katoliške cerkve, še posebno s poljskim klerom, prisotnim v Parizu. Sčasoma je tudi prej živa katoliška tradicija postala le oddaljen spomin, ki pa ga je skrajno skrbno negoval.
Zadnja boleča rana, zadnja ločitev, ki je pustila neizbrisno sled na glasbenikovi trpeči zavesti, je bila pretrganje odnosa z George Sand. Iz tega obdobja so v Chopinovem dnevniku povedi, kot je tale: »Sem čuden, žalosten, ne vem, kaj naj naredim, ker sem sam! … Le komu služi moj obstoj? Ne služim nikomur.«
Tri ločitve, kot smo slišali, zaznamujejo Chopinovo življenje. Ali lahko v njih najdemo vzrok žalosti, o kateri je tožil že na začetku svoje človeške in umetniške pustolovščine?

Prva zvrst, ki jo bomo poslušali, zelo nazorno predstavlja Chopinov odnos do glasbene tradicije: Chopin se ima za njenega prenašalca. Mazurka nastane kot sad kmečke izraznosti njegove pokrajine, Mazowie; gre za skladbe, ki jih je Chopin v otroštvu poslušal in se jih spominjal. Vendar si mora, ko piše mazurke v Parizu, priklicati v spomin stvari, ki so časovno in prostorsko oddaljene; z nostalgijo ponovno oživlja čustva, ki so morda tudi pozitivna, a kljub temu že zabrisana.
Maestra, ki se mu zahvaljujem za sodelovanje, prosim, da nas uvede v Chopinovo govorico.
Poslušajmo temo prve mazurke: že ob prvih notah lahko opazite, kako prikličejo v spomin že pretekle izkušnje, ki bi jih s težavo ponovno podoživeli v sedanjosti - kot nekaj lepega, kar je že oddaljeno in preteklo
Druga zvrst, ki jo bomo poslušali, je prav tako ples. Tokrat je nemškega izvora. Valček je luksuzna zvrst, značilna za elegantno meščansko okolje. Globok vtis naredi dejstvo, da v Chopinovih rokah nič ne postane banalno: vse, česar se dotakne, zaznamuje s svojo globoko človeško izkušnjo. Poslušali bomo valček, ki je znan kot Valček slovesa. V njem lahko sledimo veliki količini elementov, ki nakazujejo postopno »oddaljevanje«.Glasbeni elementi se neprestano srečujejo, a se takoj zatem ločujejo. Poslušajte, kako je melodija polna vzdihljajev, kot da bi s težavo začenjala svojo pot, kako pa je nasprotno - spremljava v svojih najnižjih tonih izvedena kot preko črte; zanjo se zdi, da drsi, da se z bolečino oddaljuje v kromatične nižine, počasne in otožne.

Zadnja zvrst, ki bomo poslušali v tem prvem delu, je prav gotovo najbolj zahtevna. Balada je bila značilna pesniška oblika potujočih pesnikov, torej oblika, primerna za pripovedovanje. Po njenem zgledu si je Chopin zamislil in ustvaril novo glasbeno obliko, ob kateri dobimo vtis, da nam glasbenik pripoveduje dogodke iz svojega življenja, pri tem pa nepričakovano preskakuje iz enega časovnega obdobja v drugo in se vedno vrača v sedanjost, ki je hkrati glavna tema. V uvodu, ki mu bomo sedaj prisluhnili, se zdi, da slišimo napor, kot bi začenjali pripoved, a ne bi našli pravih besed, da bi z njimi opisali težave, ki nas bremenijo. Nato se tema, ki je presenetljivo otožna, začne. Pripoveduje o že izgubljeni lepoti.
To je položaj, v katerem se glasbenik trenutno nahaja, obenem pa nam poda tudi njegovo ozadje pojasni nam, kako smo prišli do tega stanja. Skladba se namreč razvija preko miselnih asociacij, s tehniko »flashbackov«, z neprestanim navajanjem preteklih dogodkov, ki se oglašajo v neredu in so povezani z eno samo rdečo nitjo, sedanjim napetim stanjem.
Želim, da prisluhnete čudovitemu primeru t.i.zamaknjenega videnja, v katerem skladatelj obudi že okušeno lepoto, ki se je spominja z ganjeno čistostjo (Ali je morda to obraz lepe ženske?), a se izgublja, ko preteklost izginja v žalostni sedanjosti. Chopin tukaj mojstrsko uporablja tehniko, ki je značilna za filmsko umetnost - počasno izginjanje.
Prijetno poslušanje!
V drugem delu koncerta bomo poslušali le dve glasbeni zvrsti: etido in preludij. Etida je zvrst, ki je nastala kot ena izmed tehničnih vaj za učence, da se spoprimejo z značilno težavo na svojem instrumentu. Ker kot smo že navajeni v Chopinovih rokah tudi banalne stvari dobijo neizbrisno znamenje, pod ogrodjem skladbe ni mogoče ne prepoznati predane, navdušene skladbe, ki v najnižjih tonih kaže vzvišena poljska narodna čustva in nakazuje čisto pravi ep.

Preidimo k zadnji zvrsti na programu. Preludiji so bile nenadne zamisli, ki si jih je avtor zapisoval in jih je šele kasneje oblikoval. To so bila tista dela, ki jih je Chopin prodal, še preden so bila dokončana, da si je lahko plačal potovanje na Mallorko. Ustavil se bom pri zadnjem preludiju, znanem kot Preludiju deževnih kapelj. Osnovna zamisel te skladbe je nenehno poudarjanje note as, ki postane že skoraj obsedeno dejanje - to je ena izmed najbolj monotonih skladb v glasbeni zgodovini: vse sloni na enem samem tonu, kot bi šlo za retorično vprašanje, na katerega ne iščemo in niti ne dobimo odgovora. Italijanski pesnik iz tistega časa, Giovanni Pascoli, je napisal pesem Knjiga, v kateri opisuje človeka, ki je kot obseden ponavljal, ponavlja in bo ponavljal isto dejanje - lista knjigo, za katero sluti, da bo v njej našel tisto, kar ga resnično zanima, tisto, za kar je vredno trošiti energijo, za kar je vredno živeti. Sledi dramatičen trenutek, vrh lirske napetosti, ko se ta mož ustavi in cel svet drhti v tišini, kot bi si mislil: »Morda je kdo že našel odgovor, torej obstaja odgovor tudi za vsakega izmed nas.« A koliko časa traja ta iluzija? Le trenutek, potem se iskanje ponovno začne. Tako se tudi v Chopinovi skladbi nota nenehno oglaša, bodisi v trenutkih veselja (na začetku skladbe) bodisi v trenutkih krika (v osrednjem delu) - je kot neugasljiva žeja. Nato pa, proti koncu skladbe, se nota ustavi, kot da bi nekaj našla, in vse okrog tistega izvrstnega b-ja utihne. Vendar kmalu, zelo kmalu se nota ponovno pojavi na sceni.

Kaj lahko torej pripišemo čustvu, ki ga je Chopin pripisoval tej noti, noti, ki označuje življenje vsakega človeka? Kaj je tisto, kar resnično manjka, da potem zadnja beseda nad življenjem ni žalost?
Za zaključek naj vam preberem dramatično pričevanje, pismo, ki ga je poljski skladatelj napisal prijatelju eno leto pred smrtjo, leta 1848. V tem pismu je poimenoval to, kar smo doslej pogrešali: » Smo stara čembala (Ker je glasbenik, primerja človeško življenje z instrumenti!), na katera sta čas in okoliščine igrala svoje male nesrečne trilčke. Resonančna plošča je popolna, le strune so pretrgane in nekaj vijakov je odletelo. (Človek je praktično popoln. In vendar majhen detajl ni na svojem mestu, ni popoln. Vijak služi za uglaševanje instrumentov na strune). Edina nesreča je ta, da smo delo znanega izdelovalca godal, svojevrstnega Stradivarija, ki ga sedaj ni več tukaj, da bi nas lahko popravil. (Človekova tragedija je, da je njegov stvarnik, »Stradivari«, ki je človeka načrtoval in mu je bil nekoč blizu, sedaj daleč. Chopin torej čuti očetovstvo, avtorstvo, ki se postopoma oddaljuje v času in prostoru.) Mi sami ne znamo oddajati novih zvokov pod nespretnimi rokami, zato se dušimo navznoter, saj v bližini ni mojstra, ki bi iz nas znal izvabiti najboljše zvoke. (Ko beremo besede enega največjih evropskih virtuozov, občutimo, kakšno usodno dramatičnost je doživljal ta glasbeni genij).
Prijetno poslušanje.
 

Pier Paolo Bellini
(prevod: Eva Marušič)