TEKMOVANJA

Tekmovanja: da ali ne? Kdaj in na kakšen način?
Vprašanj je veliko, razmišljanja različna.
Kot članica regijske tekmovalne komisije celjsko koroškega območja sem imela priložnost poslušati in ocenjevati mlade pianiste. Bilo je relativno malo udeležencev, podobno kot v drugih regijah. Kje gre iskati razloge za to, kaj spremeniti?
Tekmovanja so vsekakor za posebno nadarjene otroke, katerih število je vedno omejeno. Mislim pa, da je problem v tem, kako malega otroka že od začetka navajati na zahteven program, ki bi mu omogočal udeležbo na tekmovanju. Mislim, da moramo iskati razloge za malo število tekmovalcev ravno pri oblikovanju učnega programa na začetku glasbenega šolanja.
Veliko kritik je bilo slišati na račun propozicij, ki so vsekakor zahtevnejše glede na prejšnje tekmovanje. Zakaj nas to preseneča?
Kot pedagog menim, da moramo slediti propozicijam in kriterijem mednarodnih tekmovanj. Zapreti se sami vase in biti zadovoljni z malim, ne prinaša velikih rezultatov. To velja še posebej, kadar se pogovarjamo o posebno nadarjenem otroku.
Učni načrti predstavljajo minimum, ki ga učenec mora opraviti za napredovanje v glasbeni šoli. Učni načrti za nadarjene ne obstajajo- takšni učenci so prepuščeni znanju in izkušnjam pedagoga.
Tudi državno tekmovanje ni prineslo velikega števila udeležencev, slišali pa smo nekaj izjemnih otrok.
Sedaj so pred nami tri leta do naslednjega tekmovanja. Mogoče predolgo obdobje za najbolj nadarjene?
Zato dajmo tistim izjemno nadarjenim, ki smo jih letos slišali, priložnost nastopanja, izpopolnjujmo svoje znanje ter ga podarimo začetnikom z veliko potrpljenja in ljubezni.
Njihovo veselje do glasbe je naša nagrada.
 

Andrea Seljan Drofenik