TOMAŽ ŠEGULA
in njegova pot do zbirke »Mladi kitarist«

Začelo se je takole:

Pozdravljen Miran.
Imel bi prošnjo zate…Smo pred izidom 10. jubilejne številke strokovne revije Primorska sozvočja. Kar nekaj kolegov, ki so bili na Dnevih kitare v Kopru je obljubilo članke pa izgleda, da ne bom od njih dobil ničesar (očitno so prezaposleni). Zanima me, če bi bil mogoče ti pripravljen napisati nekaj stavkov…?
Veseli bomo vsakega odziva. Hvala in lep pozdrav
Friderik

Ko sem prebral elektronsko pošto, sem seveda takoj pomislil: »Joj, samo tega ne, tudi jaz sem zelo zaposlen«, in nisem odgovoril! Vendar pa je ostala misel prisotna in razmišljal sem o čem bi lahko pisal, kateri dogodek na Dnevih kitare v Kopru je naredil name najmočnejši vtis? Seveda, pisal bi lahko o nastopu Tomaža Šegule v dvorani koprske glasbene šole, ki je potekal v živo tudi po Radiu Koper in Radiu Slovenija.. Friderik King mi je posredoval telefonsko številko od Tomaža, ki mi je po pogovoru poslal svoje zapiske o razvoju kitare v Sloveniji, svoj življenjepis in posnetek pogovora, ki so mi služili kot ogrodje za sestavo članka.
Dvorana je bila nabito polna. Tomaž in voditeljica oddaje sta sedela na odru, skozi vrata so še prihajali poslušalci in med njimi tudi Jan Plestenjak, se namenil na oder, prijel kitaro in odigral »Madrid«, lastno skladbo, ki je izdana v enem od zvezkov »Mladi kitarist«. Konec skladbe je spretno pozabil in njegov bivši učitelj ga je povabil na naslednjo uro, kjer bo popravil izvedbo. Spontano odigran nastop je sprožil med nami pravo navdušenje in tako smo prebili prve uvodne korake. Sledil je voditeljičin uvod in nas potisnil 40 let nazaj, ko je Tomaž začel svojo prvo zaposlitev na GŠ Domžale, kjer je bilo razpisano mesto učitelja klavirja in nauka o glasbi.

Sam je zapisal:
"Ob nastopu službe mi je ravnatelj Stane Habe dejal, da s poučevanjem nauka o glasbi ne bo nič, da pa bom moral poleg klavirja učiti tudi kitaro. Ko sem mu rekel, da o kitari nimam pojma, me je potolažil: "Saj si se učil kitaro eno leto pri Preku. To pa je že kar veliko v primerjavi z znanjem drugih, ki učijo kitaro po glasbenih šolah".

Leta 1948, v 2.razredu osnovne šole, se je začel učiti klavir na GŠ Ljubljana-Center.Tu je tudi prvič srečal prof.Stanka Preka, ki ga je kar nekaj let učil dopolnilni predmet nauk o glasbi. Prof. Prek pri pouku ni nikdar omenil kitare, nikoli je tudi ni prinesel v razred. Učenci pa so morali kupiti dva zvezka njegovih "Slovenskih narodnih pesmi" za glas s spremljavo kitare ali harmonike. («Peli smo iz njih ob spremljavi najboljšega učenca Janeza Rozmana na harmoniju, prof. Prek pa je ob našem vedno tišjem petju mirno zaspal»).

Prvo srečanje s kitaro: L.1952 je njegov oče Jakob začel učiti kitaro njegovega bratranca Dušana Robiča (r.1933). Skupaj z njim se je tudi Tomaž začel učiti igranja na kitaro po Prekovi šoli. («Kmalu sem se naveličal - kitara se mi je zdela v primerjavi s klavirjem prav beden instrument».)

L.1957 se je začel učiti klavir na SGŠ pri prof.Darinki Bernetič.
L.1959 se je po maturi vpisal na Akademijo za glasbo - odd. za glasbeno zgodovino.
L.1960 se je vpisal še na teoretsko - pedagoški oddelek SGŠ - in to zato, da se je lahko kot izbirni instrument začel učiti kontrabas, za katerega se je navdušil ob poslušanju jazza.

Drugo srečanje s kitaro: Na teoretsko-pedagoškem oddelku je bil eno leto enkrat tedensko obvezen skupinski pouk kitare, ki ga je učil prof. Prek. V razredu je bilo približno 15 dijakov in so imeli na razpolago samo eno kitaro, ki je "potovala" od enega do drugega. Učili so se začetne vaje iz Prekove šole in značilne akorde osnovnih tonalitet. Najbolj zainteresiran za ta pouk in tudi najboljši je bil Tomaž Habe. («Kitara me tudi tokrat ni prav nič navdušila».)

Od l.1960 je poleg studija na AG, pridno vadil klavir, intenzivno pa predvsem kontrabas, ki ga je igral v različnih zabavnih ansamblih (največ v ansamblu, ki ga je vodil Lovrenc Arnič), v študentskem plesnem orkestru (dirigent Franci Ogrizek-Foter), ter v godalnem orkestru GŠ in simfoničnem orkestru SGŠ.

L.1963 je diplomiral iz klavirja na SGŠ in dobil naziv: strokovni učitelj klavirja in absolviral oddelek za glasbeno zgodovino na AG.
Začel je iskati zaposlitev ter poslal prošnje na več glasbenih šol. Sprejet je bil na GŠ Domžale, ki je razpisala mesto učitelja za klavir in nauk o glasbi. Vendar je namesto nauk o glasbi učil kitaro, ki se jo je učil eno leto pri prof. Preku.

Tretje srečanje s kitaro:
(«Zaradi čuta odgovornosti do pedagoškega dela sem takoj samoiniciativno odšel k prof.Preku in ta me je milostno sprejel v uk rekoč: "Koncertant pa ne boste nikoli, ste prestari!"»).
Pri učenju kitare je hitro napredoval - saj je šlo samo za prenos notne slike na instrument - to pa mu zaradi predznanja (dolgoletno igranje klavirja) ni delalo posebnih preglavic. Tako je do 1.1965 končal že 2.1etnik SGŠ.
(«Prof.Prek me je kot nagrado za prizadevno učenje angažiral (brezplačno seveda) za korigiranje svojih notnih izdaj (albumi,etude...). Izbral sem tudi pesmi za njegovo "Začetnico" in jih opremil z vsemi oznakami za spremljavo»).

V šol.letu 1964/65 ga je angažiral še ravnatelj ZGBI prof.Matija Tercelj za honorarno poučevanje skupinskega pouka kitare v 1. razredu GŠ.

V letih 1963-1965 je glavno skrb posvetil vadenju kontrabasa, saj se mu je zdelo ukvarjanje s kitaro samo začasna stranpot. Še naprej je sodeloval kot kontrabasist v simfoničnem orkestu SGŠ, igral kontrabas in bas-kitaro v raznih zabavnih ansamblih (npr. Swing seven, Albatros, Jazz kvartet Jerneja Podboja) in v študentskem big-bandu. Pisal je zaostale seminarske naloge za AG (zanimivost: junija 1964 seminarska naloga o razvoju lutnje in kitare z naslovom "Kitara " - pri prof.Vilku Ukmarju) ter se pripravljal na diplomo.

Spomladi 1.1965 je prišla na GŠ Domžale inšpektorica za klavir prof. Zorka Bradač.
Ker je končal študij klavirja na SGŠ pri prof. Bernetičevi, ki je prinesla iz Pariza moderno metodo poučevanja in sodobno izvajalsko tehniko, ga je hotela inšpektorica prevzgojiti, spraviti na pravo pot.

(«Čeprav nisem učil po začetnem učbeniku prof.Bernetičeve in ne po njeni specifični metodi, temveč po tradicionalnem Beverju, mi je inšpektorica po drugem dnevu inšpekcije predlagala, naj pridem k njej na prevzgojo, ki jo bo organizirala za "zapeljane" duše. Prof.Bernetičeva pa je bila po drugi strani huda name, ker nisem učil po njenem učbeniku in po njeni metodi - ta se mi je zdela preveč "ženska").
Vse skupaj se mu je zdelo tako neumno, da je sklenil čimprej končati kariero učitelja klavirja in se raje posvetiti kontrabasu.

Jeseni 1.1965 je diplomiral na AG in odšel na služenje vojaškega roka v Makedonijo (Strumica). Tam je bil po treh mesecih "obuke" premeščen v dom JNA.
Vodil je pevski zbor, vadil in nastopal z ansamblom, (v njem sta poleg vojaških godbenikov igrala tudi dva znamenita Beograjčana: violinist Milutin Popović-Zahar in pianist Milorad Feodorović-Feđa ter nekaj časa tudi Ljubljančani Dečo Žgur, Anton Grčar, Edi Majaron), predvsem pa je v prostem času intenzivno vadil kontrabas. («Na kitaro se niti spomnil nisem!»)
Po vrnitvi iz vojske jeseni 1.1966 se je zaposlil kot profesor glasbe na Pedagoški gimnaziji v Ljubljani. Učil je teorijo glasbe, glasbeno zgodovino, klavir in vodil dekliški pevski zbor.

Ker se je prof. Prek l.1965 redno zaposlil na Pedagoški akademiji v Mariboru in je v Ljubljani le še nekaj malega poučeval, ga je ravnatelj prof.Tercelj zopet angažiral za honorarno poučevanje kitare. Vabilo je sprejel predvsem zato, ker si je hotel ustvariti družino in začel zbirati denar za nakup stanovanja, saj ni bilo izgledov, da bi dobil na razpolago tako imenovano družbeno stanovanje. Zaradi tega je tudi veliko igral z raznimi ansambli (največ s Tomažem Habetom).

Nadaljeval je tudi z učenjem kitare pri prof. Preku, predvsem pa se je posvetil študiju kontrabasa pri prof. Lucianu Boletu v 4.1etniku SGS.
L.1967 je začel na pobudo prof.Janeza Bitenca pisati glasbene recenzije in kritike v "Prosvetnem delavcu".
(«Prvi moj objavljeni članek je bil "Zapojmo s kitaro"- en sam velik slavospev prof.Preku! Z daljšim kritičnim člankom "Usoda našega mladinskega zborovskega petja" in s polemiko, ki je sledila, sem povzročil pravi vihar v slovenskih glasbenih, ne samo pedagoških, vrstah»).

Junija 1.1967 je diplomiral iz kontrabasa na SGŠ in stal pred dilemo, ali naj gre študirat naprej na akademijo in postane profesionalni kontrabasist ali ne.
Spoznal je, da ima veselje s pisanjem, saj je po izobrazbi pravzaprav muzikolog, in da je tudi poučevanje kitare kar prijetna dejavnost. Zato se je odločil, čeprav s težkim srcem, dati slovo kontrabasu.

Junija 1.1968 je zaključil študij kitare na SGŠ. Ravnatelj prof.Tercelj je "na vrat na nos" objavil razpis za učitelja kitare na GŠ in ga skoraj prisilil, da je dal odpoved na Pedagoški gimnaziji in se prijavil na razpis.
Da bi v prihodnosti lahko poučeval tuđi na srednji stopnji, se je na pobudo prof.Tercelja in s posredovanjem vodstva ljubljanske Akademije za glasbo prijavil k sprejemnemu izpitu na graško Akademijo za glasbo. Sprejemni izpit je opravil koncem septembra 1968 in začel oktobra študirati pri prof.Margi Bäuml-Klasinc.

(«Napočilo je najbolj intenzivno, včasih že prav noro, obdobje v mojem življenju, ki je trajalo vse do leta 1974:

- poučevanje na GŠ ZGBI in honorarno na GŠ Ljubljana Moste-Polje
- pisanje zbirke "Mladi kitarist"
- vodenje aktiva kitarskih pedagogov in pripravljanje učnih načrtov
- vaje in nastopi z ansamblom "Schola Labacensis" in snemanja
- intenzivni študij kitare in vozenje z avtobusom enkrat tedensko na ure v Graz
- igranje v raznih zabavnih ansamblih - intenzivno zbiranje denarja za nakup stanovanja
(do jeseni 1970 sem z ženo in leta 1969 rojeno hčerko živel v mini garsonieri v
Domžalah, last Ljubljanske banke) pisanje kritik, komentarjev, recenzij,
muzikoloških razprav
- 1971 odkritje tuberkuloze na limfnih žlezah - operacija in intenzivna 2-letna
terapija s 45-tabletami na dan - skupaj 32.000 tablet»).

V letih od 1973 do leta 1999 so njegovi učenci na republiških, zveznih in državnih tekmovanjih mladih glasbenikov osvojili 17 prvih in 12 drugih nagrad. V letih 1975-2003 je v njegovem razredu uspešno zaključilo studij kitare na srednji glasbeni šoli 52 dijakov, od teh 20 s celovečernimi koncetnimi nastopi. Med njegovimi diplomanti, ki so nadaljevali študij kitare na visokošolskih glasbenih zavodih doma ali v tujini in sedaj uspešno delujejo kot koncertanti in pedagogi, so najvidnejši: Andrej Grafenauer, Igor Saje, Klara Tomljanović, Aleš Strajnar, Katja Porovne, Eva Hren, Anže Palka in Eva Jelenc. Med njegovimi dijaki, ki so bili odlični klasični kitaristi, uveljavili pa so se predvsem kot izvajalci in ustvarjalci na različnih področjih zabavne glasbe, so: Uroš Lovšin, Peter Lagudin, Mateja Blaznik, Bor Zuljan, Jan Plestenjak, Uroš Rakovec in Miro Novak.

Nekaj več kot uro trajajoč intervju je že uvodoma stekel z lahkoto, pa tudi do konca ni bilo vidnih zapletov in kljub občasni slabi slišnosti minil, kot zanimiv nastop, zanimivega govornika, z zanimivo in pestro življenjsko zgodbo.

Miran Stergulec