VLOGA OTROŠKE LJUDSKE USTVARJALNOSTI
PRI GLASBENEM RAZVOJU PREDŠOLSKIH OTROK

Otroška ljudska ustvarjalnost v svoji mnogoplastnosti, univerzalnosti in specifičnosti v etnomuzikološkem pogledu in glede na sorodne vede igra neprecenljivo vlogo pri celotnem razvoju otrokove osebnosti, njen veliki pomen vidim v tem, da daje otroku ustvarjalne možnosti pri razvoju vseh temeljnih glasbenih sposobnosti. Ta edinstveni in neponovljivi glasbeni razvoj poteka spontano z igro v predšolskem obdobju, ko je otrok najbolj odprt za razvoj glasbenih sposobnosti.

Bogastvo in univerzalnost otroške tradicije se kaže v njeni razširjenosti in globoki zakoreninjenosti širom po svetu, ne glede na etnično in jezikovno pripadnost, pismenost ali nepismenost. O tem priča ena najtehtnejših razprav o otroškem ritmu romunskega etnomuzikologa Constantina Brailloiuja iz leta 1967. Avtor v delu z naslovom Otroški ritem dokazuje obstoj enotnega otroškega ritma (trohejskega osmerca) v sila oddaljenih deželah in jezikih, s slovenščino vred. Ta razširjenost enotnega ritmičnega vzorca je bolj nenavadna, pravi avtor, saj otroški ritem temelji na povsem nespremenljivem položaju naglasov, medtem ko so jeziki, v katerih se otroški ritem pojavlja glede naglaševanja besed, medsebojno zelo razlikujejo. Globoko zakoreninjena otroška tradicija, katere glavni nosilci so ženske (matere) in otroci, se je ohranila skozi vse družbene sisteme prav zato, ker predstavlja del družinskega življenja in otroške igre, ki ni pod vplivom ideološke cenzure. Z otroško tradicijo so se ohranile in preživele mnoge plasti starodavne kulturne izkušnje. Še več: Novak dokazuje, da je kultura otrok zgodovinsko starejša od kulture odraslih: »Paradoksalno, a resnično: kultura, namenjena otrokom, in kultura samih otrok sta dejansko v marsičem starejši, kot kultura odraslih, čeprav odrasli na otroke večinoma gledamo zviška, kot na bitja, ki so spričo svoje »majhnosti« in odvisnosti povsem izmaknjena zgodovini in ki so tako rekoč nezgodovinska. Obratno: kultura otrok je zgodovinsko starejša od kulture odraslih. Morda je otrok ob rojstvu res »tabula rasa« (prazna, neizpisana tabla), kot je v 17. stoletju trdil angleški filozof John Locke; vendar pa to »tabulo raso« zelo hitro »izpiše« zavest, ki je po svojem izvoru starejša, kot je zavest sodobnih odraslih« (Novak, 1997 : 281). Vzporedno z ohranjanjem prvobitnega v otroški kulturi se tu kar najbolj kaže most od starega k novemu, elementi preoblikovanja in spreminjanja, saj je otrok v igri vedno spontan, samosvoj in sprejemljiv za vse novo.

Prav otroška igra je temeljna dejavnost, v kateri se oblikuje, razodeva in prenaša iz generacije v generacijo otroška kultura. Igra je nujno potrebna za zdrav osebnostni in duhovni razvoj, saj otrok ravno z njo spoznava ustroj sveta, medčloveške odnose in se tako pripravlja na vstop v svet odraslih.

Igra predstavlja neizčrpen vir za otrokovo ustvarjalnost in razvoj glasbenih sposobnosti. Glasba ima neprecenljivo vlogo pri uresničevanju široke palete vzgojnih ciljev, kakor ugotavlja Albinca Pesek (1997, 1999), ki se ukvarja z glasbenim razvojem predšolskih otrok na Slovenskem. Glasbene izkušnje vodijo otroka k raziskovanju novih idej, izražanju čustev, zavedanju samega sebe in estetskemu oblikovanju. Poleg v duhovnega vodi glasba tudi v intelektualni razvoj, saj razširja pomnjenje in razmišljanje. Glasbene izkušnje razvijajo otrokove psihomotorične sposobnosti in nadzorovanje lastnega telesa. Razne glasbene dejavnosti omogočajo otroku, da usvoji osnovne glasbene pojme, kakršni so zvok, ritem, metrum, melodija. V poznejših obdobjih otrok izostruje glasbene sposobnosti glede slišanja ritmično-melodičnih vzorcev, intonacije, tonskega obsega, menjave tempa, razširjanja tonalnega prostora in razvijanja glasbenega spomina.

Glasbena ustvarjalnost se v predšolskem obdobju kar najbolj izraža in zrcali skozi otroško ljudsko ustvarjanje, bodisi vokalno ali instrumentalno. Kako poteka razvoj otrokovih glasbenih sposobnosti v predšolskem obdobju s poudarkom na otroški ljudski ustvarjalnosti, bom prikazala s pomočjo modela spiralnega razvoja glasbenih sposobnosti, ki sta ga oblikovala psihologa glasbe Keith Swanwick in Arthur Tillman. Model spiralnega razvoja glasbenih sposobnosti primerja otrokovo glasbeno ustvarjanje in njegov psihofizični razvoj. Razlikuje štiri obdobja do starosti med sedmim in osmim letom:
1. obdobje čutnih zaznav
2. obdobje raziskovanja
3. obdobje osebnostnega izražanja
4. obdobje prevladovanja ljudske ustvarjalnosti

1. Obdobje čutnih zaznav

Obdobje čutnih zaznav se prične v najzgodnejšem obdobju, ko otrok začne razlikovati šume in tone ter posnema prve glasove maternega jezika. Glasba in beseda sta tesno povezani. Otrok je pozoren na vsak zvočni vir, posluša njegovo zvenenje, poskuša posnemati in izražati po svoje. Do tretjega leta otroci sprejemajo zvok čisto spontano, metrum ni enakomeren, ločujejo dinamično stopnjo, jakost zvoka (tihi in glasni ter mehki in grobi zvoki), niso pa še sposobni ločevati različnih barv zvokov.

V tem obdobju se otrok že sreča z ljudskim izročilom - to so otroške prstne igre, ki povezujejo senzomotorične in simbolične igre zgodnjega obdobja. Prstne igre razvijajo samostojnost, komunikacijo, zaupanje v lastne sposobnosti in z rimanimi verzi združujejo besedo, gib, ritem in simbolično igro.

Poleg prstnih iger so otroku v tem obdobju najbliže otroške izštevanke, ki »s svojo funkcijo (otroka uvedejo in obdržijo v posebnem psihičnem stanju, v katerem teče igra), motiviko in značilnim ritmom (Brăiloiu: rythme enfantin) segajo prav do arhetipskih korenin človekovega bivanja« (Cvetko 1991:60).

2. Obdobje raziskovanja

Otrokov raziskovalni duh je od četrtega do petega leta usmerjen v preučevanje tehničnih posebnosti otroških glasbil in v odkrivanje najrazličnejših zvokovnih možnosti posameznih glasbil. Pestra zvočna dejavnost je po besedah Igorja Cvetka (1991) mnogo več kot samo izvajanje ritma, saj otrok razpolaga v igri z vsemi svojimi zmožnostmi; raziskovanje zvokovnih možnosti mu odpira vrsto slikovitih asociacij.
Otrok v tem obdobju že oblikuje stalen metrum, iz posameznih glasbil privablja zvočne elemente, kakršni so glissando, intervalne in lestvične figure, trilček, tremolo. Otrokovi zvočni »izdelki« so že nekoliko daljši in vsebujejo ponavljajoče se dele. Svet otrokove ustvarjalnosti je zelo pester: od izštevank, izmišljarij, govorno-ritmično-gibnih iger, vokalnih improvizacij z inštrumentalno spremljavo do čistih inštrumentalnih improvizacij.

3. Obdobje osebnostnega izražanja

Najjasneje se kaže razvoj osebnostnega izražanja pri petju pesmic od četrtega do šestega leta, ko zasledimo pri otrocih velike spremembe v tempu - hitrosti in glasnosti pesmic. V otrokovi ustvarjalnosti se že kaže sposobnost oblikovanja fraz, čeprav jih še niso sposobni eksaktno ponoviti. Zvokovno izražanje je še vedno spontano, otrok pa je že sposoben delno dojemati in nadzirati obliko. V igralni dejavnosti 5-letnih otrok prevzema glavno vlogo ustvarjalna igra, ki se nagiba k izkazovanju sposobnosti, ustvarjanju in seveda potrjevanju v skupini.


4. Obdobje prevladovanja ljudske ustvarjalnosti

Pred vstopom v šolo je tisti čas, ko se otrok izredno navdušuje in pospešeno ukvarja z vsemi oblikami otroškega ljudskega izražanja. Usmeritev v ljudsko ustvarjalnost se prične s petim letom, najjasneje pa se izrazi od sedmega do osmega leta. Otroka izredno privlačijo ljudske pesmi, ker vsebujejo splošno uveljavljene glasbene vzorce. Fraze razpadejo na tipične 2-, 4- in 8-taktne enote. Vse pesmi so metrično urejene. Vsebujejo značilne otroške ritmične in melodične figure ali vzorce, ki se v pesmi večkrat ponovijo. Večinoma so kratke, grajene na ritmičnih in melodičnih ostinatih, sekvencah in sinkopah. Otrok se v pesmih poigrava z rimo, zvoki in ritmi ter oponašanjem glasov.

Otroška ljudska ustvarjalnost je temeljno področje za razvoj glasbenih sposobnosti predšolskega otroka. V posameznih obdobjih otrokovega razvoja prevladuje neki segment otroške folklore, vselej tisti, ki je za neko stopnjo razvoja najprimernejši in najustreznejši. Zato lahko povzamemo, da otroška kultura razvija otrokove glasbene sposobnosti po naravni poti z igro od osnovnih glasbenih pojmov do bolj zapletene ritmično-melodične zgradbe. Vzpostavitev temeljnih glasbenih sposobnosti pa je osnova za nadaljnje delo in izpopolnjevanje otrok, ki se odločijo za glasbeno šolanje.

Literatura
- Brăiloiu, Constantin. 1967.
Opere I. Bukarešta: Elsevier.
- Cvetko, Igor. 1991. »Otroška glasbila in zvočne
igrače kot del glasbene tradicije otrok na
Slovenskem«. V: Med godci in glasbili na
Slovenskem. Razgledi, Igor Cvetko, ur. Ljubljana:
ZRC SAZU, 121171.
- Cvetko, Igor. 1996. Slovenske otroške prstne igre.
Radovljica: Didakta.
- Novak, Boris A. 1997. Oblike srca. Ljubljana:
Modrijan.
- Pesek, Albinca. 1999. »Razvijajmo glasbene
sposobnosti«. Moj malček 2:8-10.
- Pesek, Albinca. 1997. Otroci v svetu glasbe.
Ljubljana: Mladinska knjiga.
 

mag. Mojca Bizjak