MARGARETA TOGUNJAC,

UČITELJICA SOLOPETJA NA GLASBENI ŠOLI ILIRSKA BISTRICA

 

V strokovni žiriji letošnjega Tekmovanja mladih pevcev Primorske na SCGV ˝Emil Komel˝ v Gorici je poleg predsednice Nore Jankovič in članov Aleksandra Browna in Tanje Grlica kot članica ocenjevala mlade pevce tudi prof. Margareta Togunjac.

            Je dolgoletna profesorica solopetja na Srednji glasbeni šoli Ivan Matetić Ronjgov na Reki, do lanskega leta tudi predavateljica vokalne tehnike na Pedagoški fakulteti v Pulju, sedaj pa že drugo leto poučuje tudi mlade pevce na Glasbeni šoli Ilirska Bistrica. Bistriška šola, ki se sicer pripravlja na praznovanje 50-letnice obstoja in delovanja, je tako s prof. Togunjac prvič dobila tudi solopevski oddelek, že po poldrugem letu učenja pa sta se dve njeni pevki tudi udeležili primorskega tekmovanja (tretjo kandidatko za tekmovanje je doma zadržala bolezen).

            Prof. Margareto Togunjac na Primorskem še premalo poznamo, zato smo jo zaprosili za pogovor, v katerem smo zvedeli marsikaj zanimivega iz njenega bogatega dolgoletnega udejstvovanja na glasbenem področju.

Diplomirala je na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je tudi zaključila podiplomski študij iz solopetja.

Pravi, da je pevski poklic nasledila od matere, ki je bila operna pevka, pedagoški poklic pa je bil tudi prisoten v družini. Nekaj časa se je tudi uspešno ukvarjala s koncertno dejavnostjo, ko pa je njena profesorica na Reki odšla v pokoj, je bilo treba prevzeti celoten solopevski razred.

Od takrat pa do danes je prof. Togunjac vzgojila veliko število uveljavljenih pevk in pevcev in prejela tudi vrsto nagrad na hrvaških in bivših zveznih tekmovanjih.

Hrvaško društvo glasbenih in plesnih pedagogov ji je leta 1997 podelilo letno nagrado za najuspešnejšo učiteljico solopetja na Hrvaškem.

Leta 1996 je uredila in izdala zbirko skladb z naslovom ˝Čujte, ja pjevam…!˝, ki je potrjena kot učbenik za prvi dve leti učenja solopetja na Hrvaškem. Zbirko, ki je nastala na osnovi dolgoletnih izkušenj v delu z mladimi in razmišljanj kako na enostaven in ustrezen način približati začetnikom skrbno izbran material iz obsežne literature, sestavljajo trije deli. Prvi del obsega vokalize (trideset vaj brez besedila in pet vaj z besedilom) v drugem delu so italijanske pesmi in arije ( osemnajst skladb), tretji pa zajema skladbe iz literature raznih avtorjev (dvaintrideset skladb, nekaj tudi dvoglasnih). Ob pomanjkanju tovrstne literature je velika prednost te zajetne zbirke v tem, da je v eni knjigi zbrano, sistematično urejeno in strokovno obdelano vse potrebno notno gradivo za prva leta solopetja.

            Glede primerjave glasbenega šolanja solopevcev v Sloveniji in na hrvaškem pa prof. Toginjac pravi, da obstaja precej razlik.

Na hrvaškem obstaja ˝pripravniški razred˝, ki traja dve leti in pevci po njem takoj nadaljujejo na srednji šoli. Posledica je, da morajo ti dijaki veliko učne snovi obvladati v kratkem času, ker dostikrat nimajo dovolj glasbenega predznanja.

V Sloveniji, kjer traja šolanje na nižji stopnji šest let, pa opaža, da učenci nimajo dovolj znanja teorije. Zelo priporočljivo je, če se otrok v svojem šolanju najprej ukvarja s kakšnim glasbilom, še najbolje s klavirjem in tam osvoji tudi določena teoretična predznanja, ki mu potem olajšajo, oziroma pospešijo učenje petja.

Slovenski učni načrt bi bilo potrebno obnoviti, preurediti in predvsem bolj sistematično postaviti ustrezno gradivo skozi vse letnike. Zelo važna je tudi dostopnost notnega materiala, ki je naveden v učnem načrtu, natisnjene solopevske literature v Sloveniji pa je še zmeraj premalo.

Sama ima v pripravi za tisk tudi učbenik za prvi letnik srednje šole, ki je usklajen z novimi hrvaškim učnim načrtom in v katerem so tehnične vaje in vokalize, ki pridejo v poštev tudi za vse štiri letnike, arije starih mojstrov in skladbe tujih in hrvaških skladateljev (med njimi tudi Vjekoslava Gržiniča in Josipa Kaplana  oba sta študirala v Ljubljani).

Povezavo z bistriško glasbeno šolo je prvič vzpostavila februarja 1995, ko je Zveza kulturnih organizacij (sedaj ZKD) Il. Bistrica povabila štiri pevce iz njenega razreda, ki so se predstavili s celovečernim programom starih napevov in opernih arij. Stik z učenci v

Ilirski Bistrici in z njihovimi starši je zelo lep, pogoji na šoli so tudi dobri. Moti jo le to, da mesto nima srednje šole, ker se s tem seveda tudi zoži krog kandidatov za resen študij solopetja.

Sicer pa prof. Togunjac pravi, da je delo z začetniki, katerim je treba postaviti osnove dihanja, izgovarjave, drže…, najbolj zanimivo, pa tudi najtežje, zato si pedagogi, ki se z njimi ukvarjajo zaslužijo tudi največ pohvale. Z veseljem bo nadaljevala vodenje bistriškega solopevskega oddelka, saj ji ustvarjalne energije in motivacije tudi po dvaintridesetih letih pedagoškega dela na zmanjka.

 

 

Bojan Glavina