OSEMINTRIDESET LET PREDANOSTI GLASBENI VZGOJI
BORUT LOGAR, ravnatelj Centra za glasbeno vzgojo Koper in dolgoletni predsednik Zveze glasbenih šol Primorske, je študiral kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se v pomanjkanju pedagoškega kadra že zelo zgodaj zaposlil v glasbenem šolstvu. V vlogi učitelja violine in dirigenta šolskega orkestra je na koprski glasbeni šoli nasledil svojega očeta, Mirka Logarja, in skupaj z njim vzgojil praktično vse mlade violiniste in orkestraše prvih štirih desetletij obstoja te šole. Poleg tega je petintrideset let kot predsednik Društva prijateljev glasbe skrbel za koncertno življenje v Kopru. Na tekmovanjih glasbenih šol Slovenije in nekdanje Jugoslavije je, tako s svojimi učenci kot s šolskim orkestrom, žel vidne uspehe in prejemal najvišja priznanja. Eno največjih priznanj pa je zanj zagotovo nastanek Obalnega komornega orkestra, s katerim je uspešno nastopal celih šestnajst let.
Gre torej za osebnost, ki je tesno povezana z glasbo v Kopru in glasbenim šolstvom na Primorskem.. Ime Boruta Logarja je bilo dolga desetletja tako rekoč sinonim za koprsko glasbeno življenje, pa vendar je vselej ostal kot nevsiljiva, skorajda neopazna, čeprav nepogrešljiva osebnost glasbenega dogajanja.
Prav v teh dneh pa se od njega poslavlja....Pred nekaj leti je vodstvo Društva prijateljev glasbe predal Mirjani Gvozdenac, lani dirigentsko paličico Obalnega komornega orkestra Marku Vatovcu, konec februarja predsedniško funkcijo Zveze primorskih glasbenih šol Slavici Mlakar, 1.aprila pa bo še ravnateljsko pisarno prepustil Mariji Gombač. Vendar se od glasbe zagotovo še ne bo poslovil....prejel jo je kot plemenito in dragoceno dediščino že v genih, s seboj jo nosi že od zibeli....Zato nič čudnega, če se je odločil za študij glasbe.
- Kdaj natančno in predvsem zakaj ste se odločili za študij glasbe ?
Vsekakor sem se za študij glasbe odločil močno prepozno, čeprav mi zaradi te odločitve ni bilo nikoli žal. Naša družina se je iz Maribora, kjer smo živeli po drugi svetovni vojni, preselila leta 1949 v Portorož. Moj oče je takrat prevzel mesto učitelja violine na portoroški glasbeni šoli, ki jo je leto prej ustanovil Srečko Kumar. Do prihoda v Portorož sem se na mariborski glasbeni šoli nekaj let učil klavir. V Portorožu pa nismo imeli klavirja, ki bi mi omogočal redno vajo, zato mi je oče dal v roko violino. To je bilo šele pri mojih trinajstih letih. Z osemnajstimi sem maturiral na koprski gimnaziji, že trdno odločen, da se bom vpisal na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Glasba sama, violina, igranje v šolskem orkestru, prvi skladateljski poskusi - vse to me je prevzelo do te mere, da sem po maturi ostal v Kopru še leto dni, vpisan le na glasbeni šoli in se v razredu prof. Maksimiljana Skalarja intenzivno pripravljal za sprejemni izpit na srednjo glasbeno šolo. Pri tem sta mi dobrohotno pomagala pri teoretskih predmetih in s kompozicijskimi nasveti Vladimir Lovec in Ivan Šček. Srednjo glasbeno šolo sem končal v šolskem letu 1959/60 na violinskem in teoretičnem oddelku ter se vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani v kompozicijski razred prof. Lucijana Marije Škerjanca. Študij sem pri svojih sedemindvajsetih letih zaključil z diplomo višje stopnje, saj me je čakalo še služenje vojaškega roka. Danes verjetno nihče ne bi ubral podobne poti, takrat pa zaradi povojnih razmer moja odločitev, da se po končani gimnaziji in enoletnih pripravah ponovno vpišem na štiriletno srednjo šolo, ni bila tako izjemna. Poleg tega je takrat Srednja glasbena šola svojim 'diplomantom' po zaključnem izpitu izdala spričevalo o usposobljenosti za poučevanje na 'nižjih' glasbenih šolah.
Glede na vse to ste se razmeroma zgodaj zaposlili na koprski Glasbeni šoli in tam tudi ostali. Kako to ?
Preden sem se zaposlil na koprski glasbeni šoli, sem kot študent v Ljubljani tri leta honorarno poučeval na Glasbeni šoli Franca Šturma in sicer violino, obenem pa vodil kar tri šolske godalne orkestre - mlajšega z učenci 2. in 3. letnika, srednjega, v katerem so igrali učenci 4. in 5. letnika ter 'velikega', ki je občasno deloval tudi v simfonični zasedbi. To je bilo srečno obdobje, v katerem sem si pridobil kar nekaj pedagoških in dirigentskih izkušenj. Leta 1962 sem delo v Ljubljani pustil in se zaposlil v glasbenem oddelku Radia Koper kot urednik za resno glasbo. Obenem sem začel sodelovati s koprsko glasbeno šolo in sicer kot dirigent šolskega orkestra, ki je imel prav takrat pred seboj velik projekt: izvedbo Ščekovega baleta Boter Petelin. Dokončno sem se na Glasbeni šoli Koper zaposlil po odsluženju vojaškega roka in sicer septembra 1965.
Ali menite, da bi se vaša glasbena kariera drugače zasukala, če ne bi ostali na šoli ?
V Koper sem se preselil iz družinskih razlogov. V kolikor se ne bi, bi nadaljeval pedagoško delo na glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani in se morda kasneje lotil še študija dirigiranja, ki me je vedno mikalo, pedagoškemu delu pa se zagotovo ne bi nikoli odrekel.
Kaj ste »našli« v pedagoškem poklicu ?
Odnos do glasbene pedagogike mi je 'zlezel pod kožo' že zaradi domačih razmer. Oče je z menoj velikokrat razpravljal o strokovno-metodičnih problemih violinskega pouka, tako da mi ob začetku mojega poučevanja v Ljubljani to delo ni bilo povsem tuje.
Danes sem še bolj prepričan, da je poučevanje instrumenta na glasbeni šoli eden najlepših in najbolj ustvarjalnih pedagoških poklicev. Več kot vlagaš, večji je uspeh, večje je zadovoljstvo in osebno zadoščenje. Učenca spremljaš od trenutka, ko mu prvič položiš instrument v roke, pa do zaključka njegovega glasbenega šolanja. In ves čas lahko opazuješ, kako njegovo znanje in spretnost iz leta v leto rasteta, kako se razvija njegova dojemljivost za razumevanje tistega 'najvrednejšega' v glasbi, kako se ob premagovanju težav pri obvladovanju najtežjih mest krepi učenčeva trdna volja, kako se ob iskanju estetsko in stilno najustreznejših rešitev plemeniti njegov značaj in kako se, skozi dialog med učencem in učiteljem, razvija tudi njegov vrstni red vrednot v umetnosti in v odnosu do sveta sploh. Glasbeni pedagog - instrumentalist se zaradi narave dela ukvarja z učencem individualno. Ob tem se med obema pogosto spletejo zelo tesne vezi, ki jim s svojo emotivno intimnostjo botruje glasba sama.
Česa se iz svojega dolgoletnega pedagoškega dela najraje spominjate ?
Nekaterih učencev, ki so prišli v moj razred zelo zgodaj in so celih 10, celo 11 let vztrajali pri učenju violine, in pa obdobij, ko smo se s šolskim orkestrom intenzivno - to pomeni skoraj vsak večer med tednom ter ob sobotah in nedeljah dopoldne - pripravljali na republiška in takratna zvezna tekmovanja.
Zavzetost pri delu skoraj nujno rodi tudi uspehe...Ni jih bilo malo. Kateri so vam največ pomenili ?
Vsekakor sem osebno čutil največje zadovoljstvo ob uspehih šolskega orkestra, ki je kar štirikrat - po prvi nagradi v slovenskem merilu - prejel prvo nagrado tudi na zveznih tekmovanjih in to v konkurenci orkestrov glasbenih šol iz največjih jugoslovanskih središč. Ponosen sem tudi na uspeh godalnega orkestra Glasbene matice Trst, ki sem ga vodil nekaj let in je leta 1990, po uspešnem nastopu na slovenskem tekmovanju, prejel prvo nagrado na zveznem tekmovanju v Beogradu. V veliko zadovoljstvo mi je tudi, da se je kar nekaj mojih učencev navdušilo za glasbo in violino do te mere, da so se odločili za nadaljnji študij in danes delujejo kot uspešni profesionalni orkestrski glasbeniki.
Vaše ime je povezano tudi z nastankom in več kot petintridesetletnim obstojem Društva prijateljev glasbe. Zakaj ?
Ob mojem prihodu v Koper in v času predstav Ščekovega baleta Boter Petelin smo v širšem krogu glasbenih sodelavcev Radia Koper in učiteljev koprske glasbene šole odločno dorekli potrebo po bolj urejenem in bogatejšem koncertnem življenju v Kopru. Pri tem smo poudarjali predvsem nujnost rednih komentiranih koncertov za mlade poslušalce, učence glasbene šole. Čez nekaj mesecev je bilo ustanovljeno Društvo prijateljev glasbe in njegov prvi predsednik je bil Ivan Silič, takratni urednik glasbenega oddelka Radia Koper. Sam sem imel pri tem obrobno, vendar 'zgodovinsko' nalogo, da sem za prvi društveni koncert povabil v goste Trio Lorenz, obenem pa sem se s ponosom vpisal tudi med ustanovne člane. Kasneje sem si to čast s skoraj 16-letnim vodenjem društva, upam, prislužil.
Vaša je tudi »krivda« za nastanek Obalnega komornega orkestra. Ali lahko opišete občutke ob njegovem nastanku ? Verjetno vas je lahko navdajal poseben ponos, ko so vas ustanovni člani zaprosili za vodstvo orkestra....
Obalni komorni orkester je nastal na pobudo nekdanjih učencev glasbenih šol Centra za glasbeno vzgojo Koper, ki so vrsto let uspešno in z velikim žarom, z velikim veseljem igrali v šolskem orkestru. Po končanem visokošolskem študiju in vrnitvi iz Ljubljane so si v domačem okolju in ob različnih poklicnih usmeritvah ponovno zaželeli nekdanjega orkestrskega vzdušja in skupnega muziciranja. Zame je bilo rojstvo tega prvega godalnega orkestra odraslih v slovenski Istri, ki so se jim pridružili še nekateri učenci in učitelji šole, najbolj zgovoren dokaz o uspešnosti našega skupnega pedagoškega dela na šoli v preteklosti, meni osebno kot nekdanjemu dirigentu šolskega orkestra pa največje priznanje in zahvala. Povsem na začetku sem sicer nekoliko dvomil, ali bodo pobudniki dovolj vztrajni. Danes, po sedemnajstih letih delovanja je za nami kakih osemdeset celovečernih koncertov in še več priložnostnih nastopov ter veliko naštudiranih partitur. Najbolj sem ponosen, da sta nam skladatelja Vladimir Lovec in kasneje Aldo Kumar napisala in posvetila svoja dela. V kratkem bo izšla kompaktna plošča z njunimi skladbami, ki vse temeljijo na ljudskem izročilu. Vesel sem, da orkester danes odlično deluje pod vodstvom mladega dirigenta Marka Vatovca, da je z njim dobil nov delovni zagon.
Kako ste lahko poleg vseh službenih obveznosti - posebno, ko se je pedagoškemu delu pridružilo še ravnateljevanje - utegnili delati z orkestrom ? Kaj vam je to delo pomenilo?
Ravnateljevanje mi je iz leta v leto bolj jemalo dragoceni čas in energijo. Tako sem vsako leto težje iskal in pripravljal ustrezni program za novo sezono orksetra in dogajalo se je, da se tudi za posamezne vaje nisem več utegnil pripraviti. Prav zato sem bil Vatovčeve ponudbe, da bi delal z orkestrom, zelo vesel.
Vodenje Obalnega komornega orkestra mi je bilo sicer v največje osebno glasbeno-poustvarjalno zadovoljstvo. Ogromno sem se pri tem delu naučil sam, zelo je napredoval orkester, še posebno ob študiju za nas napisanih skladb in njihovih krstnih izvedbah.
- Poleg vsega ste bili tudi sedem let predsednik Zveze primorskih glasbenih šol (nekdaj Društva glasbenih pedagogov Primorske). Kakšne pobude so vas vodile pri tem delu ?
Društvo glasbenih pedagogov Primorske je nastalo na pobudo prof. Mirana Hasla pred 35 leti. Miran Hasl je bil tudi njegov prvi predsednik. Danes je njegov najzaslužnejši častni član. Od vsega začetka je šlo za strokovno sodelovanje med šolami in njihovimi pedagogi, za možnost hitrejšega pretoka pedagoško-metodičnih informacij, za možnost 'vpogleda v pedagoško delavnico najuspešnejših pedagogov posameznega inštrumentalnega področja' kot se je nekoč slikovito izrazil drugi častni član Zveze primorskih glasbenih šol, Ivo Jelerčič... V času mojega sedemletnega predsedovanja se je sodelovanje med primorskimi glasbenimi šolami še okrepilo.
Ob prej že utečenih oblikah 'Srečanj' smo razširili regijska tekmovanja na skoraj vsa glasbila ter močno povečali razne oblike strokovnega izpopolnjevanja učiteljev z različnimi seminarji in glasbenimi delavnicami. Primorska zveza glasbenih šol je na Slovenskem priznano najbolj dejavna. Ni torej naključje, da sta se nam pridružili še glasbeni šoli Cerknica in Vrhnika in da se je način regijskih tekmovanj, kot predtekmovanj za osrednje slovensko državno tekmovanje mladih glasbenikov, razširilo na vso državo.
Kaj pa je tisto najpomembnejše, kar je Zveza dosegla ?
Dvig kvalitete pouka na vseh primorskih glasbenih šolah - brez izjeme !
Odlično pedagoško delo, marljivost, natančnost, prizadevnost in še kaj je botrovalo tudi vaši izvolitvi za ravnatelja Centra za glasbeno vzgojo Koper, kar ste že polnih osem let. To so bila verjetno tudi najbolj naporna leta v vaši karieri. Kako se jih spominjate ?
Ravnateljevanje na tako veliki šoli, kot je CGV, je kompleksno delo. Šola s 1000 učenci, več kot 80 zaposlenimi, tremi lokacijami in dodatnimi dislociranimi oddelki, ima kopico vsakodnevnih dogodkov, rutinskih in manj pričakovanih, tudi bolj ali manj stresnih problemov, ki jih je potrebno sproti ali dolgoročneje reševati. Imel sem srečo, da sem po karizmatičnem, dolgoletnem direktorju Miranu Haslu prevzel zelo urejeno šolo. Dodatna, zelo pozitivna okoliščina mojega prvega mandata je bila tudi priznanje enakovrednega statusa glasbenemu šolstvu z drugim, obveznim osnovnim šolstvom, ki ga je po slovenski osamosvojitvi določil nacionalni program vzgoje in izobraževanja. Ta je glasbenim šolam zagotovil finančno-materialno stabilnost in jih rešil prejšnje večne finančne negotovosti ter dokaj različnega obravnavanja s strani občin ustanoviteljic.
Kateri vaši dosežki teh osmih let se vam zdijo najpomembnejši ?
Kadrovska zasedba v učiteljskih zborih treh šol CGV se je v teh osmih letih okrepila od 51 na 76 rednih učiteljev in zunanjih sodelavcev. Število učencev se je povečalo od 820 na skoraj 1000 ali od 43 oddelkov na 52. Pridobili smo v glavnem visoko usposobljen pedagoški kader.
Notranja struktura programa, ki je ob mojem prevzemu obsegala le 37% delež orkestrskih instrumentov proti ne-orkestrskim glasbilom (klavir, kitara, harmonika), se je s ponovnim uvajanjem pouka petja, oboe in fagota ter ustreznim zaposlovanjem novih učiteljev, spremenila tako, da smo danes dosegli 50% delež učencev na orkestralnih glasbilih in petju. Takšno strukturo programa predvideva in zahteva nova zakonodaja. Nekatere, tudi posamezne primorske glasbene šole, bodo imele z zagotavljanjem ustrezne notranje strukture še precej težav, predvsem kadrovskih, saj gre pri tem za dolgoročnejši proces.
Pridobitev srednješolskega glasbenega izobraževanja je vsekakor največji dosežek mojega osemletnega ravnateljevanja. Na Centru smo že vrsto let prej vpisovali v nadaljevalne letnike-od sedmega do desetega- precejšnje število učencev, ki so se v teh letnikih izobraževali po prilagojenem srednješolskem programu. Nekateri od teh učencev so se po šolanju pri nas vpisali kar direktno na Akademijo za glasbo. Ugotovili smo, da bi se večje število naših učencev vpisalo na srednjo stopnjo, v kolikor bi bila ta možnost dana v domačem okolju. Zato smo pred leti začeli z aktivnostmi za pridobitev koncesije za srednješolsko glasbeno izobraževanje. Potrebno je bilo kar nekaj let velikih naporov, da smo ta cilj dosegli.
Danes se na Centru že izobražuje štirinajst dijakinj in dijakov po načinu vzporednega glasbenega izobraževanja. Prihodnje šolsko leto pa bo na koprski gimnaziji začel delovati kombinirani oddelek umetniške gimnazije glasbene in likovne smeri, za katerega je že opravilo sprejemne preizkuse štirinajst dijakov glasbenikov in šestnajst dijakov likovne usmeritve. Glasbeni del programa bo seveda potekal na Centru.
Kvalitetno pedagoško delo je prineslo tudi tekmovalne uspehe na regijskih, slovenskih in mednarodnih tekmovanjih, kakršnih doslej še ni bilo, in to tudi na področjih, kjer do pred kratkim še nismo bili dovolj uspešni. Tu moram posebej izpostaviti državne in mednarodne dosežke učencev iz klavirskega razreda prof. Sijavuša Gadžijeva in klavirski oddelek na sploh.
Z nekaterimi notnimi izdajami v lastni založbi in založbi Zveze primorskih glasbenih šol smo opozorili na naše skladatelje Ivana Ščeka, Vladimirja Lovca, Bojana Glavino in s tem ponudili učencem vseh slovenskih šol nekaj sodobnejše glasbene literature za mlade izvajalce.
Dosegli smo tudi večjo odprtost Centra navzven, saj je postal znan po svojih poletnih šolah, ki privabljajo mlade glasbenike iz Slovenije in tujine. Navezali smo stike in gostovali na nekaterih italijanskih konzervatorijih, na prestižni glasbeni šoli glavnega mesta Praga, letos bomo gostje vseslovaškega festivala osnovnih umetniških šol v Martinu, naši učenci so sodelovali v mednarodnem orkestru YEM in v Mladinskem slovenskem simfoničnem orkestru.
Kaj pa sicer, če pogledate nazaj, na vseh osemintrideset let vašega dela, kaj je tisto, kar se je vam zdelo najbolj pomembno? Kateri trenutki tega obdobja so vam najdražji ?
Prenašanje lastnih glasbenih znanj in razumevanja glasbenega jezika mladim ljudem je bila vsekakor najpomembnejša naloga. Najdražja trenutka pa, kot njena posledica prej omenjene najpomembnejše naloge, nastanek Obalnega komornega orkestra in zdaj ob 'koncu' mojega aktivnega obdobja (sprašujem se ali je to res konec?) še ustanovitev prve srednje umetniške in s tem srednje glasbene šole v slovenski Istri.
Ali je ostalo kaj nalog, ki ste si jih zadali, pa jih niste uspeli rešiti ?
Žal, veliko. Predvsem pridobitev dodatnih prostorov kot nujen pogoj za nadaljevanje začrtanega razvoja in sicer na vseh treh šolah Centra. Zaradi prehoda na eno-izmenski pouk v osnovnih šolah, zaradi povečanega števila učencev ter zaradi novih potreb oddelka umetniške gimnazije se na vseh treh šolah srečujemo s hudo prostorsko stisko. Te problematike se bo morala moja naslednica, prof. Marija Gombač lotiti z vsemi svojimi močmi. Rešitve so sicer nakazane, občinska vodstva so naša prizadevanja že podprla. Mora pa priti do:
- izgradnje prizidka k stavbi koprske glasbene šole,
- pridobitve celotne palače Besenghi za glasbeno šolo v Izoli,
- rešitve prostorskih potreb in razmer glasbene šole Piran najprej s prenovo Godbenega doma,
kasneje s preselitvijo v prenovljeno palačo Trevesini ter z odprtjem dislociranega oddelka glasbene šole Piran v Luciji.
Kakšne napotke bi želeli dati svojim naslednikom ?
Ne upam si dajati napotkov zrelim osebnostim.
Kaj želite koprskemu glasbenemu življenju ?
Šoli želim veliko glasbe željnih otrok, učiteljem, da bi opravljali svoje prelepo poslanstvo s prav toliko veselja, kot sem to počel sam. Koprskemu glasbenemu življenju želim primerno koncertno dvorano, v kateri naj bi našel svojo streho postopoma tudi domač pol-profesionalni simfonični orkester.
Kakšno mesto bo nosila glasba zdaj, ko vstopate v novo obdobje, v vašem življenju ?
Morda bom zdaj imel toliko časa, da bom poleg domačih koncertov občasno obiskoval zanimivejše koncerte tudi v Ljubljani, Trstu in še kje, da bom doma poslušal glasbo iz svoje kar bogate zbirke plošč in da bom morda v miru lahko izbiral in naštudiral primeren nov program za Obalni komorni orkester in jim ga ponudil, če me bodo občasno še želeli za 'gostujočega' dirigenta.
Vsi skupaj vam zdaj lahko le še zaželimo, da bi se vam vsi prihodnji načrti uresničili in da bi se vse vaše utemeljene dobre želje glasbenemu šolstvu ter glasbenemu življenju nasploh izpolnile....Morda tudi z vašo nadaljnjo pomočjo
Lea Hedžet