PREDSTAVITEV NOVE KLAVIRSKE ZBIRKE ZA MLADINO

ALOJZA SREBOTNJAKA

 

Nastajanje izvirne instrumentalne glasbene literature za otroke in mladino, predvsem pa tiskanje in objava takšnih del je v zadnjih letih pri nas v Sloveniji na žalost zelo redek pojav. Izrazito komercialno razmišljanje (premajhen trg in s tem tudi majhna naklada) in nezadostna podpora ustreznih institucij, oziroma neustrezna slovenska kulturna politika na področju založništva, so razlogi, da med založniki praviloma ni interesa za objavo tovrstnih zbirk, kljub velikemu pomanjkanju in potrebi po njih na vseh instrumentalnih področjih.

Med redkimi izjemami, ki poskušajo pokrivati to vrzel, se je po Centru za glasbeno vzgojo Koper in Zvezi primorskih glasbenih šol, ki sta pred tremi leti (po uspešno izpeljanem natečaju za nove klavirske skladbe slovenskih skladateljev) izdala Klavirske pisanice, odločila izdati notno zbirko tudi Glasbena šola Ljubljana Vič-Rudnik.

Gre za avtorsko zbirko trinajstih otroških in mladinskih klavirskih miniatur Alojza Srebotnjaka z naslovom ˝Scherzzzando˝, katere predstavitev so izvedli učenci klavirja viške glasbene šole v njihovi dvorani 14. marca 2000, s komentarjem pa je predstavitev vodil sam avtor.

Prof. Srebotnjak je v uvodu povedal, da je s svojimi skladbami želel predvsem osvežiti in razvedriti mlade pianiste, ki na oder vse prepogostokrat stopijo preveč resni, zaskrbljeni in namrgodeni. Zbirka ˝Scherzzzando˝ naj bi odraščajoči mladini na sproščen in dostopen način približala novejšo klavirsko izraznost in zvočni jezik našega časa. Zbirka je opremljena tudi s hudomušnimi Srebotnjakovimi ilustracijami in dovolj nazorni in ilustrativni pa so tudi sami naslovi skladb: Dvojčka, Kukavica poje blues, Bach v zrcalu, Maček na klavirju, Stari gramofon, Otožna kitara, Muha, Jagra pokopavajo, Ping-pong etuda, Solza, Tango appassionato, Vas v megli in Hudič brusi babi jezik.

V komentarju k posameznim skladbam je prof. Srebotnjak nakazal osnovne značilnosti vsake, oziroma konkretno pobudo, vzgib, ki ga je usmeril v zvočno oblikovanje določene ideje. Tako je lahko tisti impuls za ustvarjanje npr. glas kukavice v hudomušni bluesovski obdelavi, zrcalna slika not B-A-C-H, preskakovanje igle na starem gramofonu s ploščo Mozartove glasbe, gibanje žogice pri ping-pongu, ali pa slikovne impresije s panjskih končnic.

V izvedbi vseh trinajstih skladb so nastopili učenci Klemen Ulrih, Sara Sajko, Špela Konstantini, Kaja Prodnik, Ivan Dizdarević in Matija Potisk, ki sta jih skrbno pripravila profesorja Igor Bravničar in Saša Potisk, mladi pianisti pa so v prvem, ˝klasičnem˝ delu koncerta prepričljivo izvajali tudi dela Scarlattija, J:S:Bacha, Beethovna, Liszta, Debussyja in Rahmaninova.

Če se povrnemo k Srebotnjakovi zbirki: skladbe bodo v pomanjkanju novejšega materiala mladim pianistom in njihovim pedagogom vsekakor dobrodošle, hvalevredno pa je, da je skladatelj po svoji klavirski zbirki ˝Godec˝(izšli pri DZS leta 1988) ostal še vedno naklonjen tudi ustvarjalnosti za mladino. Čestitke tudi Glasbeni šoli Vič-Rudnik, ki je podprla avtorjeva prizadevanja z založbo in izdajo not in z vzorno predstavitvijo zbirke.

 

Bojan Glavina