RAZMIŠLJANJE O TREMI
Trema - groza marsikaterega nastopajočega. Tresenje, potenje rok, slabost, občutek, da boš omedlel, ali da si vse pozabil, ali pa da bi raje bil kar bolan. In tako se to, kar naj bi bilo vrhunec neštetih ur vloženega dela, spremeni v grozo, v strah pred neuspehom in muko izpostavitve na odru.
Ali je lahko tudi drugače?
Kaj trema pravzaprav je, od kod izhaja, ali ima mogoče v ustvarjalnem procesu celo kakšno vlogo, ali jo lahko razumemo, razvozljamo njene zakonitosti in jo morda celo obrnemo sebi v prid?
Ustvarjalni nemir je beseda, ki zveni mnogo bolj prijazno. Nemir, ki je v službi ustvarjalnosti. In res je nemir, ki ga občutimo pred nastopom, lahko motivacija in energija, ki nam omogoči še boljše, bolj zavzeto in izrazno izvajanje. Če ga razumemo kot to, kar je: namreč stanje večje telesne in duševne pripravljenosti, ko se telo in psiha pripravljata na izjemno situacijo in v ta namen aktivirata dodatne rezerve sil. To se kaže v pospešenih telesnih funkcijah, srce prične hitreje biti, da bi omogočilo boljšo prekrvavitev celotnega telesa in še posebej možganov, spremeni se ritem dihanja, povečano potenje pospešeno odvaja odpadne snovi...- celotno telo je v pripravljenosti reagirati hitreje, boljše, bolj precizno kot v običajnih situacijah. Mi pa se tega prestrašimo in mislimo, da je z nami nekaj hudo narobe. In namesto, da bi to dogajanje izkoristili v svojo korist, namesto, da bi tako nastalo energijo uporabili in jo usmerili v izvajanje, jo blokiramo s tem, da se poskušamo na silo umiriti in se utrujamo s tem, da se borimo z znaki večje pripravljenosti telesa kot z največjimi sovražniki.S tem pa, ko te energije ne porabimo, temveč jo zaustavljamo, povzročimo nove simptome. Zdaj tako "odvečna" energija privede do tresenja rok, slabosti in drugih individualnih znakov.Ker jo ponavadi povežemo še z našim običajno negativnim razmišljanjem kot npr. da nič več ne znamo ali da se ničesar ne spomnimo več ali da enostavno nismo rojeni za nastopanje, si kaj hitro izkopljemo globoko jamo poraza. Naslednji nastop je seveda še hujši, kajti zdaj že vemo, da ne moremo na odru zaigrati tako, kot drugače znamo. Z vsakim naslednjim nastopom si to samo potrjujemo. In ker je tudi splošno javno prepričanje takšno, da trema nastopajočega ovira, daje to naši izkušnji splošno veljavo in jo zakoliči kot nerešljivo. Razumljivo, vendar napačno in s hudimi posledicami.
Seveda pa stvar ni tako preprosta. Zloglasno tremo nismo razvili iz ustvarjalnega nemira samo zaradi nerazumevanja delovanja našega telesa.
Prisotnih je še mnogo raznolikih psiholoških faktorjev. Vseh nikakor ne morem našteti, ker smo v psihološkem doživljanju individualno zelo različni, v srečevanju psiholoških preprek pa tudi zelo inventivni. Včasih še sami ne vemo ali se bolj bojimo neuspeha ali uspeha, strah nas je stopiti pred ljudi in se pred njimi izraziti takšne, kot smo, bojimo se njihove ocene, ki bi utegnila biti slabša, kot si jo želimo, bojimo se nesprejetosti in kritike. Bojimo se biti javno to, kar smo privatno. Bojimo se javno pokazati, da smo zmotljivi, da ne obvladamo vedno in v vsakem trenutku ne svojega inštrumenta ne svojega življenja. Želeli bi se prikazati popolne, pa sami dobro vemo, da to nismo. In v razkorak postavimo tremo kot opravičilo, da tako ohranimo svojo samopodobo.
In kje je pri vsem tem ukvarjanju s samim seboj umetnost? Ali nismo nekje spotoma pozabili umetnosti? In ali ni umetnost ravno sporočilo človeškosti v vsem širnem obsegu te besede? Ali ne govori umetnost o naših notranjih stiskah in bolečinah in radosti in hrepenenju? Ali poslušalci ne pridejo poslušat ravno tega? Ali se kdaj vprašamo, kaj išče poslušalec, ko nas pride poslušat? Ali se lahko od sebe obrnemo k poslušalcu in mu poskušamo nekaj dati, mogoče razkriti košček sebe, mu obogatiti večer s svojo iskrenostjo in ranljivostjo, na katero je v tempu današnjega življenja že skoraj pozabil, a jo pogreša? Ali mu lahko ponudimo tistih nekaj minut časa, kolikor traja skladba, ki jo igramo, in uporabimo vse svoje znanje in pozornost in energijo za to, da mu polepšamo ali osmislimo dan? Z drugimi besedami: ali lahko prestopimo svoje lastne okvirje in služimo umetnosti?
Na ta vprašanja si verjetno vsi želimo odgovoriti z DA. A kako uresničiti takšno odločitev? Kako vzgojiti sebe in svoje učence, dijake, študente, da skupaj prerastemo to nesrečno tremo?
Predvsem moramo začeti že zelo zgodaj. Že prvi nastop naj bo uspešen in prijetno doživetje. Tu imamo pedagogi izredno pomembno in odgovorno vlogo - zagotoviti moramo uspeh nekoga drugega. To nam bo uspelo le, če bomo izbrali ustrezen program, ki naj ne bo pretežak, vendar pa mora biti muzikalno zanimiv, da nastopajočega pritegne in mu nudi možnost zanj zanimivega izražanja. Zelo pomembno je, da je skladba zelo dobro naučena in izdelana ter spominsko zanesljiva. Pri tem je dostikrat odločilna kvaliteta prvega branja, kajti začetne napake se rade utrdijo in četudi jih kasneje popravimo, privrejo na dan v najbolj neprimernem trenutku - na nastopu ali izpitu.
Zelo pomembno je tudi poiskati najbolj smiseln prstni red in ga utrditi. Mnogokrat prstni red, ki je v začetnem počasnem tempu morda čisto primeren, igranje v hitrem tempu onemogoča ali oteži. Stopnji učenčevega znanja primerna analiza glasbene oblike in harmonije pripravi trden temelj memoriranju, ki naj bo kombinacija čim več načinov memoriranja, tako slušnega, vizualnega, mišično-motoričnega, ritmičnega, nominalnega in analitičnega. Dobro se obnese tudi igranje vsake roke posebej na pamet, pa posameznih glasov in delov skladbe. Vzgoja vnaprejšnjega notranjega slišanja in zavestne slušne kontrole tonske realizacije notnega teksta pa je primarna naloga umetniškega pouka.
Mnogokrat premalo poudarjen je pomen zastavitve cilja, ki aktivira vse ustvarjalne sile v njegovo uresničitev. Pri tem moramo paziti, da ga zastavimo realno in da na poti k doseganju tega končnega cilja določimo tudi manjše delne cilje, ker to vzpodbuja občutek uspeha. Pri načrtovanju moramo upoštevati faze v procesu ustvarjalnosti: čas priprave, inkubacije, inspiracije in zrelega dosežka.
Ker je situacija na odru nova za otroka, vsi pa se bojimo neznanega, ga moramo nanjo privaditi, mu jo primerno predstaviti, vaditi nastop najprej pred prazno dvorano, potem v prisotnosti prijatelja, staršev, ga vzpodbujati, da igra pred sorodniki doma in šele potem pred večjo skupino zanj tujih poslušalcev.
Poskušajmo ustvariti prijetno vzdušje na nastopih, predvsem pa pokažimo, da sami v poslušanju in nastopanju uživamo in da cenimo nastopajoče. Nikoli ne zanikajmo treme, če se pojavi, ampak se o njej pogovorimo in pokažimo, da je obvladljiva, oziroma lahko celo pomaga, da igramo še lepše. V otroku vzgajajmo veselje do muziciranja in glasbenega izražanja, vzpodbujajmo pozitivno sliko o njemu samem, pogovore z ostalimi nastopajočimi in tovarištvo z njimi. Po možnosti naj drug drugega čim večkrat poslušajo. S tem se razvije občutek pripadnosti, medsebojnega razumevanja in vzpodbujanja. Ob vsem tem pa ne pozabimo, da je glasba komunikacija, da je nastop komunikacija s publiko, da mora nastopajoči imeti torej pozitiven odnos do publike, ji želeti nekaj povedati, zaigrati, sporočiti, ne pa se je bati.
Iti na oder je velika stvar. Naučiti nekoga, kako to storiti odgovorno in osmišljeno, a vendar sproščeno in z veseljem, pomeni posredno tudi učiti ga, kako stopiti na oder življenja. Zahtevna, a veličastna naloga.
Metka Lebar