SEMINAR ZA UČITELJE KLAVIRJA PROF. KONSTANTINA BOGINOJA

Iz seminarske naloge »Problemi in rešitve pri delu z učenci»

Seminar je potekal od 15. do 17. januarja 2000 v prostorih glasbenega ateljeja Tartini v Ljubljani v vzorni organizaciji Vlada in Vildane Repše. Dobršen del seminarja je bil posvečen aktivnemu delu (pouk) z učenci nekaterih slovenskih glasbenih šol. S profesorjem sem se tokrat srečala prvič in mirno lahko potrdim tistim, ki so ga poznali že prej in ga visoko cenijo: profesor Konstantin Bogino je res velika  avtoriteta na pianističnem in pedagoškem področju. Je temperamenten, duhovit in dobrohoten človek, poln vedrine in optimizma. Zanj je značilna izredna domiselnost pri reševanju problemov, ki se pojavijo pri delu z učenci. Nakopičeno napetost zna sprostiti s humornimi vložki, kar  pomaga k sprostitvi in še važneje: nastopajoči se  »zmehča« tako, da mu profesor lahko mimogrede pokaže, kje vidi bistvo problema in tako predstavi svoj pristop h odpravljanju pomanjkljivosti.

Zaradi množice prijavljenih udeležencev je profesor opravil le eno lekcijo z vsakim učencem. Učenca in raven njegovega znanja je znal takoj natančno oceniti, pa čeprav se je z večino srečal prvič. Prav pri vsakem je našel vsaj nekaj pohvalnega. O negativnih stvareh ni govoril neposredno, vendarle pa na dovolj razumljiv način, kar je bilo za vse dovolj poučno in nič žaljivo. To je lastnost razgledanega, »širokega« človeka, glasbenika in pedagoga, ki ima na svojem področju izredno veliko znanje in bogate izkušnje. Občudovanja vredna je energija, ki jo izžareva. Ob koncu predavanja, po kakšnih osmih urah intenzivnega dela, se mu še ni poznala nikakršna utrujenost in je bil videti enako svež kot ob pričetku zjutraj!

Slušatelji smo si tudi tokrat lahko potrdili in utrdili marsikatero bolj ali manj znano pedagoško in pianistično resnico, izvedeli pa tudi marsikaj novega, svežega, kar je pomemben cilj tovrstnih izpopolnjevanj: človek naj bi se zamislil nad svojim delom, pri sebi utrdil dobro in omejil slabo, se »obnovil« in obogatil z novimi spoznanji ...

V nalogi, ki je nastala po končanem seminarju, sem želela poudariti nekatere vidike, probleme, oziroma teme, ki so bile izpostavljene, in nekatere možne rešitve, oziroma vaje, s katerimi se da odpraviti pomanjkljivosti ali slabosti ali pa preprosto sodijo h vzgoji pianista.

Če stvari skrajšam inkar se da poenostavim, je mogoče obdelane teme strniti nekako tako:

Pri tehniki igranja lahko kot primer navedem probleme

 3. izhodiščne drže -sedenja  in sproščanja med izvajanjem:

Zravnana drža pri sedenju za klavirjem omogoča občutenje teže svojih rok- bistveno za sproščanje telesa med igranjem, kar pa še ne ne pomeni »mrtvega telesa«. Med igranjem naj bodo v pripravi samo potrebni deli telesa.

Občutenje velikega klavirskega tona izhaja iz zravnane drže, občutka opore v križu. Instrument naj bo prijatelj in ne sovražnik, izvajalec in glasbilo se morata »razumeti« in »sodelovati«. Za mehko vezavo niza tonov se priporočajo asociacije z napr. »plavanjem«, »valovi« Med izvajanjem je treba »dihati«, ne igrati vsega v »isti sapi«. Upoštevati cezure. Agogika naj bo izrazna (Haydn: Sonata v G duru).

Igrati s sproščeno roko kot bi »padale  dežne kapljice«. Določeno krčevitost lahko prinese že priprava prsta v zraku pred igranjem, zato je zaželjen stalen kontakt prstov s tipkami. Do krčevitega igranja pripelje tudi prekomerna pozornost. Ni dobro igrati  »pazljivo«. Vsaka skladba mora biti do neke mere »avtomatizirana«. Relaksiranje pred pričetkom igranja: začetno tipko nekajkrat pobožaš preden začneš- dolg začetni gib- dih. Drža, dihanje, velike geste s celo roko pogojujejo velik volumen zvoka. Bistvo virtuoznega igranja: čimveč in čimhitreje sproščati dlan s prsti. Misliti vnaprej, kar je bilo že zaigrano, takoj »odklopiti«.

2. organiziranje (zapestja) za izvedbo posameznih tehničnih problemov

Če so »stvari« dobro postavljene v počasnem tempu, bodo delovale tudi v hitrem, nemogoče pa je najprej dobro postaviti v hitrem  tempu, ne da bi prej delali v počasnem. Vaja v počasnih tempih je torej osnova dobrega igranja!

Repeticije: ko se isti ton ponavlja z različnimi prsti, roka prstom »pomaga«, potuje. Pri repeticijah je treba zapestje sproščati, med sklepi morajo biti plastične zveze. Otroci, ki imajo tendenco h plastičnemu igranju, lahko izvajajo repeticije z enim prstom, pod pogojem, da je delo zapestja dobro organizirano.

Repeticije pri istem pedalu morajo biti izvedene mehko, zapestje je treba vsakič sprostiti (valovi, poslušati svoji roki kot bi igralo več instrumentov.

Ko mislimo na sklepe, pa radi pozabimo na aktivne prste!

3.  pedaliranje:

Obutev ni nepomembna, naj ima tenek podplat, da pianist občuti pedal s prsti.

Najpogostejše je pedaliranje z basom. Pri končnem tonu fraze s kantileno naj se pedal spušča počasi. Pedala ne rabiti le do konca gor in do konca dol, temveč tudi vmesne stopnje. Določene situacije zahtevajo, da se pedal odpre že pred začetnim tonom. Razvijati »fizično« občutenje pedala: kisik, pljuča, zrak...

Velik efekt ima lahko vibrato s pedalom. Za pedalni vibrato je treba tudi izdatno fizično moč, zato profesor priporoča ustrezne vaje. Otrokom je dobro pustiti, naj sami »jemljejo svoj »pedal, vendar jih je priporočljivo osveščati, da poslušajo »zvočnost«. Dandanes se pianiste predvsem vrednoti po tem, kako se poslušajo. Zgolj »igrati« se nauči lahko vsak. Kdaj naj bi se začelo s pedaliranjem, je odvisno od vsakega posameznega otroka, zato ni pravila. Razložiti pa je vedno treba osnovne principe pedaliranja, kako vzeti pedal, kako ga spuščati. Kako hitro menjati pedal? Glede na tempo.

Osnovno načelo: hiter tempo- hitra menjava, počasen tempo- počasna menjava  počasno jemanje in počasno spuščanje pedala; puščanje naj se ne sliši.

Na področju interpretacije je bilo precej govora o barvah (v odnosu na menjavo harmonije), o stilnih značilnosti v baroku in klasicizmu, o orkestraciji v klavirski literaturi in o romantiki  na splošno in po posameznih skladateljih, vendar bo na tem mestu zmanjkalo prostora za podrobnejšo predstavitev. Morda le nekaj pomembnejših misli:

Umetnik je, kdor uspe vzpostaviti kontakt s poslušalcem. Interpreta ne sme nikdar preveč zanimati »vtis« ampak končen rezultat, to je kontakt s publiko. Bistven je vedno sluh. 

Razlikovati je treba loke (za frazo, »arcato« pri Mozartu (violinsko!), lok za figure, »legato« lok...

Pri izvedbi terc, oktav in sploh dvojemk mora biti en ton vedno glasnejši, sicer se »ubijeta«.

Sistem impulzov: v tehničnem in muzikalnem smislu je najkoristnejše pred pričetkom izvajanja skladbe dobiti impulz in vzdrževati sistem impulzov, to je vedno misliti naprej in igrati-sproščati-igrati-sproščati...

Igranje »v pokrov ali k sebi« - oboje je mogoče, odvisno od tega, kaj hočemo, od značaja skladbe.

Med harmonijami je potrebno menjavati barve, zlasti če gre za hitro menjavanje emocij.

Ko se isti motivi javljajo v raznih harmonijah, je treba to občutiti in najti svoj način »barvanja«.

V baroku je v večini slučajev treba igrati kratke note (šestnajstinke) legato, če so bile osminke ali četrinke nevezane in obratno. 

Ne le Bachov zapis dinamike, tudi grafika not, linije, ki so opisane pri tem, nakazujejo, kako povezovati note med seboj z »zvočnostjo«.

Ko akord arpegiraš v baročnem smislu, se je treba nasloniti, naglasiti prvo, basovsko noto, nato izvesti arpegio. V baroku in pri Haydnu morajo biti okraski izvedeni na prvo noto, kar je že pri Beethovnu včasih vprašljivo.

V baroku so dolge note skoraj vedno okraševali zaradi kratkega trajanja tona na čembalu. Poudariti noto je pomenilo okrasiti jo. Če je mordent na noti, to pomeni, da je važna. V baročnih skladbah Bogino torej priporoča več in bolj smelo okraševanje, čeprav danes igramo na sodobnem in izpopolnjenem klavirju, kjer ton  traja in okraševanje zato ni več tako nujno. Presoditi in težiti za tem, da bi bila izvedba »okusna«.

Trilčki, okraski: delati je treba načrtno in osveščeno. S pomočjo določenih ritmičnih vaj težiti za večjo osamosvojitvijo prstov, kar je predpogoj za dobro izvajanje trilerja.

Dolgo časa je bila tendenca v interpretaciji baroka in tudi klasicizma, igrati legato vse, kar je mogoče.

Ni se potrebno vedno strinjati s posamezno redakcijo, ker niso vse enako kvalitetne!

Oblika sonate: otrokom razložiti skladbo s pomočjo metafor, saj je takšno delo težko zapolniti z vsebino. Priporočljivo je sestavne dele razmejiti po značaju. Barve, artikulacijo in vse ostale komponente podrediti vlogi oziroma značaju.

Glede poudarjanja - akcentiranja je dobro z otroki vaditi različne pristope: akcenti  v različnih jakostih (dinamični), pojoči ipd., kajti tudi pri akcentiranju je potrebno obvladati razne odtenke glede na stil, vsebino, značaj skladbe.

Pri Haydnu je druge stavke mogoče in potrebno interpretirati mnogo bolj svobodno, kot bi človek mislil (naprimer pri koronah je mogoče zaigrati nekaj not, nekaj taktov ali celo fraz, kar je odvisno od fantazije in »kreativnega apetita«). Zelo pa je važen metrum: če je predpisan 3/4 takt, nikakor ni primerna izvedba v napr. 6/8. Po kratkih notah je priporočljivo tempo nekoliko umiriti, po dolgih notah pa pospešiti v izogib nevarnosti, da se zaradi nebrzdanega pohitevanja preide v drugi metrum.

Posluževati se »tipa baročnega rubata«, da izvedba ne bi bila preveč statična in dolgočasna. V počasnem stavku je treba »misliti bolj počasi«, da bi bili tudi okraski izigrani bolj počasi.

»Orkestracija« klavirskega dela ni  domena šele Beethovna, ampak je lahko domena vsakega skladatelja. Orkestrski kolorit je treba začeti negovati že z majhnimi otroki.

Ruski avtorji v svojih delih vedno izkazujejo ljubezen do glasu - spevnosti. Zelo veliko vlogo v ruski glasbi ima violončelo register. »Polifonijo« Čajkovskega je potrebno razumeti v smislu množice glasov, oziroma prisotnosti raznih elementov naenkrat, istočasno. Prisotne so različne artikulacije. Na mestih, kjer piše »p« to ne pomeni »nič«, ampak mora tu biti določen karakter,  saj to  lahko pomeni »cel svet«. Spremljava pri Čajkovskem ni več v koralnem smislu.

Preden vzameš ton, se moraš pripraviti psihično in fizično. Ton mora poleteti, imeti mora dah. Povezovati velike intervale. Rubato - melodija, ki drsi navzdol, zahteva pohitevanje.

Razumeti - občutiti - zaigrati. Intervali in smer, v katero gredo, imajo pri rubatu veliko vlogo. Že pri Beethovnu loki čez taktnico nakazujejo hotenje preseči taktiranje, »kvadratnost« metruma. Brahms se izraža še jasneje. V Schumannovih Arabeskah lahko najdemo »vso dušo, srce, ves svet«. Pedal je vezan s tonom, ima vlogo pljuč. Med harmonijami je potrebno menjavati barve, saj gre za hitro menjavanje emocij (napr. ais pomeni bolečino). Ni pa nujno vedno med harmonijami menjati pedal, če se v melodičnih tonih naredi dovolj presledka, saj gre za nekaj subtilnega, prefinjenega, kontemplacijo. Romantizem ima tendenco h neposrednemu emocionalnemu izrazu, za kar so potrebne plastične »zveze« med sklepi v roki (pri moderni glasbi, napr. Bartoku pa je to lahko bolj fiksirano). Romantični heroj se nikoli ne strinja ne s svetom niti s seboj.

Ob koncu bi le še navedla nekaj tipičnih  praktičnih vaj in nasvetov:

- vaja za pedaliranje: ko je pedal že »odprt«, vzameš ton ali več, in pedal počasi spuščaš... - po večkrat;

- za sproščene roke: sam si vzameš roko in si jo vodiš, vlečeš;

- vaja za sproščeno igranje (tudi, ko otrok preveč giba s telesom): vzeti neko glasbeno formulo ali frazo iz skladbe ali pasažo in pri tem med igranjem krožiti z glavo;

- vaja za sproščanje: igrati naprimer lestvico in v teku igranja vdihovati in izdihovati zrak ;

- vaja za sprostitev in aktivnost cele roke: 1. ne igrati, ampak si le zamišljati, 2. odigrati z odprtim pedalom pet tonov navzgor z a) aktivno celo roko in b) sproščeno celo roko;

- vaja za kontrolo trupa: igrati v vseh registrih klaviature in pomikati: 1. telo v isto smer ;  2. telo v nasprotno smer;  

- vaja za sprostitev zapestja: vzeti tone z vsemi prsti in lomiti zapestje;

- s 4. prstom vzameš ton in medtem ko ton držiš, igraš s 5. prstom (tudi za kontrolo gibov, ki jih nočemo);

- lestvico igrati le s 1., 2. in 3. prstom (4. in 5. kot da ju ne bi bilo);

- po tri tone navzgor in po tri navzdol in pri tem roko voditi krožno (v komolcu);

- vaja po fazah za dosego lepega legata in sproščene igre: 1. igrati non legato s celo roko; 2. legato z »guganjem« zapestja; 3. legato (prej lahko tudi v non legatu) z mirnim zapestjem;

- vaja za avtomatiziranje, za preprečevanje pretirane kontrole: igrati in se zraven pogovarjati;

- naslanjanje na pokrov klavirja, tudi skladbo zaigrati po pokrovu, z naslanjanjem, marcato;

- stoja na eni nogi in poskakovanje na drugo (tako tudi s prsti);

- vaja za zanesljivost zvena in občutenje zvenečega začetnega tona: odpreš pedal, nato začneš kakor božati tipko, vendar po zraku, brez zvena, nato ponavljaš ton v cescendu;

- s svinčnikom po zraku nakazati, kako gre melodija;

- igrati samo akorde brez melodije;

- učencu postaviti pred oči napr. list papirja, da igra ne da bi gledal. Med igranjem ni zaželjeno gledanje pod prste, ampak je priporočljivo pogledovati naprej v prostor. Tako se je  mogoče bolje poslušati in vzpostaviti boljši stik s poslušalci...

Darinka Jug