SEMINAR ZA UČITELJE VIOLINE V GLASBENEM ATELJEJU TARTINI
V Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani je v organizaciji prof. Vildane in prof. Vlada Repšeta 27. in 28. novembra potekal seminar za učitelje violine. Predavatelja sta bila prof. Leonid Sorokov in njegova žena. Po krajšem uvodu in predstavitvi njunega dela sta svoje izkušnje in znanje delila s slušatelji kar s praktičnim delom z učenci. V tem sestavku sem zbrala nekaj glavnih misli in izkušenj, ki sta jih poudarila.
Prihajata iz Petersburga, sedaj pa poučujeta na Dunaju. Ga. prof. Sorokova, sicer violistka, poučuje otroke stare do 12 let in jih pripravi za nadaljnji študij pri svojem možu.Na Dunaju so namreč spoznali, kako je za nadarjene učence pomembna povezava med samim začetkom igranja instrumenta, osnovnim študijem in izpopolnjevanjem na visokih šolah. Začelo se je namreč dogajati, da so na sprejemne izpite na Visoko šolo za glasbeno umetnost prihajali izredno nadarjeni in pripravljeni učenci, ampak iz tujine (Japonska, Koreja...). Prav zato, da bi tudi domačim učencem nudili enako strokovno pripravo, so vpeljali pouk od samega začetka igranja instumenta na Visoki šoli na Dunaju, kjer poučuje tudi ga. prof. Sorokova.
Prof. Sorokova predvsem poudarja, da je potrebno razvijati muzikalnost in to že na samem začetku, pri majhnih otrocih. Pomagamo si s petjem pesmic, poslušanjem tonov. Medtem, ko otrok igra po praznih strunah, že lahko posluša druge tone, ki mu jih igramo na klavir ali violino.
Otroka moramo pritegniti preko njegovih čustev. Otroci imajo namreč močno razvita čustva in domišljijo. Pomagati jim moramo, da to svojo domišljijo in čustva prenesejo v glasbo. Vsaka pesmica, ki jo igrajo, ima namreč lahko čisto svojo zgodbo. Ker pa so zgodbice ponavadi lepe, je treba pesmico tudi lepo zaigrati. Otroku je namreč potrebno vzbuditi željo po čim lepšem in čistejšem igranju, da se bo znal poslušati, da postane kritičen do svojega igranja.
Violina je primerljiva z glasom strune so glasilke, lok pa zrak. Čimbolj naravno oboje združimo, toliko lepši in čistejši je zvok, ki ga izvabimo s svojim igranjem (prof. Tchugajeva).
Tudi prof. Sorokova poudarja naravno držo loka in violine. Zato svojim učencem sploh ne razlaga, kako se pravilno prime lok, ampak jim kar sama položi roko na lok, jo oblikuje in pomaga pri osnovnih gibih. Če otroku namreč preveč razlagamo, na kakšen način mora prijeti lok, bo imel s tem preveč dela.
Težko bo sprostil roko, kar pa je nujno za pravilno igranje. Veliko bolje je pravilne gibe vpeljati tako naravno, brez zahtev in prepovedi. Če bo roka sproščena, bo kmalu sama osvojila pravilne gibe.
Še nekaj je zelo pomembno pri vzgoji mladih glasbenikov: nastopanje. Strah pred nastopi lahko glasbenika spremlja vse življenje, zato je najbolje, da ga preženemo že na samem začetku. Sprva, ko otroci še brenkajo po praznih strunah, jih že lahko spremljamo s klavirjem in to je že prvi nastop. Kasneje se to razširi na ožji krog poslušalcev (mami, očka, babica...) in nato še na kak malo večji nastop. Pomembno je, da je nastopov veliko. Hkrati pa morajo biti tudi kvalitetni, da se otrok potrudi odigrati kar najbolje.
Prof. Leonid Sorokov nam je prikazal svoje delo s starejšimi učenci. Poudaril je, da moramo kljub temu, da stalno nadzorujemo pravilno tehniko igranja, učencu pomagati, da sam začuti skladbo, ki jo igra. S svojim igranjem nam mora nekaj povedati, nam pričarati razpoloženje, nam izraziti svoja čustva. Predvsem ne smemo pustiti, da bi skladba postala poslušalcu dolgočasna.
Če se v skladbi ista ali podobna melodija večkrat ponovi, jo lahko vsakič zaigramo malo drugače in jo s tem naredimo zanimivo. Kadar nam skladatelj na primer melodijo najprej predstavi na zgornjih strunah (A in E) in nato še na spodnji G struni, je kontrast lahko zelo velik. Na E struni si lahko privoščimo zelo nežno in mehko igranje melodije, G struna pa že zaradi nižine zahteva veliko bolj intenziven, gost ton.
Prav neverjetno je, kaj vse lahko izrazimo samo z različno intenzivnostjo vibrata. So skladbe, ki kar hlepijo po gostem, intenzivnem vibratu. Z njim poudarimo tehtnost skladbe, močna čustva, ki jih izraža, hrepenenje...
Govorim o Beethovnu, romantikih in naprej. Baročne in zgodnje skladbe pa tak vibrato naredi zelo težke in okorne. Briljanca baročnih skladb se namreč skriva v okraskih, trilčkih, hitrih pasažah. Ti okraski pridejo do izraza veliko bolje brez vibrata, predvsem pa se z vibratom in gostim tonom tudi fraziranje popolnoma spremeni. Sama sem dostikrat presenečena, ko poslušam različne izvedbe briljantnih mojstrovin poznega baroka Bachove Brandenburške koncerte. Ista skladba naredi popolnoma drugačen vtis, če je izvedena z "romantičnim" fraziranjem in vibratom ali pa z baročnim lokovanjem in brez vibrata.Mislim, da pri nas med študijem baročnemu igranju namenimo veliko premalo časa. V drugih evropskih deželah je stara glasba dandanes zelo popularna, na novo odkrita.
Tudi pri nas je to že čutiti, zato ji bomo verjetno kmalu posvetili več pozornosti. Stara glasba si to tudi zasluži, saj je izredno lepa in izrazna.
To kar glasbo naredi lepo in zanimivo pa so zagotovo naša čustva, ki jih s svojim igranjem izražamo. Zelo pomembno je učencu razložiti, da mora pravzaprav igrati tistim, ki ga poslušajo in ne sam sebi. Le na ta način bo poslušalce pritegnil, da se bodo lahko poistovetili z glasbo, ki jo poslušajo.
Je pa na srečo poseben čar glasbe je ravno v tem, da lako isto skladbo vsak izvaja na svoj intimen način, s svojo dušo. Zato mislim, da moramo učence vzgajati tudi na emocionalnem področju, saj je le-to z muzikalnostjo tesno povezano.
Seminarji nas učitelje zelo bogatijo. Izkušnje, ki nam jih podajo drugi ugledni in uspešni pedagogi, nam širijo obzorja in odkrijejo nove ideje pri učenju predvsem nam mlajšim učiteljem, ki nam bo zaupanih še mnogo nadarjenih učencev.
Mojca Lorber