VIOLONČELO, GLASBILO SANJ IN REALNOSTI
˝ Ustvarjati glasbo, dihati skupaj v skupini, ko je posameznik del celote. Vsak je pomemben, vendar je rezultat samo v skupni ideji živeti z glasbo, se je veseliti in biti srečen, ko jo lahko deliš z drugimi! To je moto naše violončelistične skupine, sestavljene iz učenk in učencev različnih glasbenih šol.˝
Zdenka Kristl-Marinič
Dne 7. februarja 2000 je koprska šola gostila pedagoginjo čelistko Zdenko Kristl Marinič in njene učence. Mladi glasbeniki, stari od devet do osemnajst let, so nam priredili izredno prijetno uro čudovitih zvokov čela in bila sem presenečena nad navdušenostjo in zagnanostjo s katero so enotno nastopili. Najbolj pa me je presenetil njihov pristen in oseben pristop k interpretaciji, sproščen in zavesten glasbenega sporočila.
Pogovor z njihovo mentorico pa mi je samo potrdil , kaj lahko uspe narediti odličen pedagog s pravilnim pristopom in navdušenjem ter zlasti z ljubeznijo do mladih.
Kako ti uspe tako motivirati učence?
Veselim se otrok. Kar naprej sem premišljevala kako bi jim pomagala, da bi začutili isto ljubezen do glasbe kot sem bila jaz deležna. Tako sem se ob odhodu iz orkestra odločila ukvarjati se z otroci.
Leta , ki sem jih preživela v orkestru so mi dala veliko izkušenj in informacij za razumevanje glasbe. Orkestrska igra, programi, ki smo jih izvajali, soočenje z različnimi umetniki, so mi zelo olajšali začetne korake v pedagoškem poklicu. Bila sem neobremenjena z raznimi strahovi pred nastopi, brez frustracij in zagrenjenosti marsikaterega neuspelega koncertanta pedagoga.
Začela sem z zelo majhnimi otroci. Z njimi sem se igrala kužke, se plazila, bevskala, itd. To spada zraven, saj rabijo majhni otroci poseben pristop. Hodili so k meni vaditi v petkih, sobotah in celo v nedeljah.Skupaj smo živeli, kuhala sem jim in jih seveda učila kako se vadi. Vsak je šel v svojo sobo ali ˝kot˝ in vadil. Jaz pa sem hodila od enega do drugega, svetovala kako rešiti kakšen tehnični problem, jih pohvalila ob najmanjšem uspehu in jim že ob prvih tonih poskušala prikazati kako lepo zveni glasba. Tako so tudi doma vadili in s tem so jim bili prvi koraki olajšani. Seveda tega kasneje, ko odrastejo, ne počnem več tako. Kljub temu pa jim večkrat podaljšam pouk, ponavljam z njimi težje dele, zlasti pa se posvetim otrokom, ki doma imajo ˝gužvo˝in so zato neorganizirani.
Radi imajo glasbo, kar je treba izkoristiti, jim pomagati zvaditi težje dele skladb, da potem toliko bolj zaupajo sami sebi in svojim sposobnostim. Naučim jih ljubiti to kar glasba predstavlja. Že ob prvem tonu jim govorim kako je to nebeško. Počasi to resnično slišijo tako, da imam kakšenkrat celo težave.Na primer, ko smo na proslavi kulturnega praznika v Kranju morali zaigrati Zdravljico, so jo igrali z močnim muzikalnim občutkom, fraziranjem in vibratom. Seveda to ni bilo primerno in sem jim rekla naj igrajo bolj enostavno, kot se pač igrajo himne.
Za tabo je preko dvajset mednarodnih tekmovanj. Kakšno mnenje imaš o tekmovanju kot takem?
Zelo važno je, da pedagog tekmovanje učencu prikaže na način, ki ga ne obremenjuje: da ga sprejme kot en del učnega, delovnega procesa. Ne sme se usmeriti celo leto samo v pripravo za tekmovanje in če je bolj sposoben, bo tekmovalni program opravil mirno, normalno, ob rednem programu. V tekmovanje je treba usmerjati takega otroka, ki mu to ni v breme. Predvsem je odvisno od pedagoga kako to naredi. Važni so skupni trenutki, ko se družimo in pojemo. Zelo važna je sama psihološka priprava pred nastopom. Če je ta ustrezna, lahko gremo na tekmovamje veseli, zadovoljni in to postane ena vrsta prijetnega izleta, na kateri mimogrede drugim pokažemo kaj znamo.
Glede TEMSIGA pri nas v Sloveniji pa sem razočarana. Predtekmovanja so zame velik nesmisel. Ocenjevalne komisije po različnih krajih so različne, zato prihaja do velikih odstopanj glede samih kriterijev ocenjevanja. Razen tega tak sistem tekmovanja prisili pedagoga, da mora isti program z učencem, ki je izbran za drugi krog tekmovanja držati v pripravljenosti še celo večnost.
Zaupati bi si morali. Na vsaki šoli približno vedo, katere učence lahko pošljejo na tekmovanje, če pa je pedagog sam v dilem, naj mu ne bo težko vprašati za mnenje kolege. Če bi na tak način opravili izbiro kandidatov, ne bi rabili regijskih predtekmovanj. Otrokom je treba dati več možnosti tako, da se lahko preizkusijo tudi tisti, ki jim ni glavni cilj izključno najvišja nagrada temveč potrditev svojih sposobnosti v največji možni meri. Tudi to je absurd, da so tekmovanja za določen inštrument komaj vsaka tri leta. Če že mora tako ostati, potem si zelo želim, da bi organizirali srečanja violončelistov pedagogov cele Slovenije in naj bi se ta srečanja izvajala vsako leto. To je stopnička k napredku. Le tako bi se lahko pedagogi sproti primerjali, spoznavali in vzpodbujali eden drugega.
Zakaj in kako si se odločila ustanoviti svojo privatno šolo ˝Parnas˝ v Domžalah?
Privatna šola v Domžalah je nastala ob pogovorih s kolegi in z mojimi prvimi srečanji z ustanovo kot inštitucijo. Enostavno nisem mogla preboleti spoznanje, da je marsikateremu otroku vstop v tako inštitucijo zaprt, ali pa jo je kmalu zapustil. Razumem, da ob velikem interesu šole ne morejo drugače, kot omejiti vpis, vendar sem, ko sem bila potem prisotna na takih sprejemnih ugotovila,da je to potekalo preveč rutinsko, formalno. Otroku bi bilo treba dati občutek, da je dobrodošel. Vedno sem si predstavljala, da je tisti otrok, ki prihaja skozi vrata moj in bilo mi je hudo ko revček ni od neugodnosti (˝zdaj zapoj!˝) nič spravil skupaj. Zato sem se odločila odpreti oddelek, kjer bi se šli glasbene urice s predšolskimi otroki in prvošolčki, brez obremenitev inštitucije , odgovorna samo sebi in staršem oz. otrokom. Starši so bili zadovoljni, saj so otroci komaj čakali, da so šli ˝k Zdenki˝. Pojemo, se spremljamo z Orffovimi inštrumenti, ritmiziramo, in tako zgine tisti strah, ki ga ima večina otrok. Lepo je videti kako otroci sami vzpodbujajo vrstnika, ki mu ne gre. Iz takšnega skupinskega pouka jih glede na njihove sposobnosti in želje počasi začenjam usmerjati na določeno glasbilo. Zanimivo je opazovati, kako se otroci med tem ˝pripravnem˝ obdobju spreminjajo. Postajajo bolj samozavestni in odločni. Ko se soočimo s teoretskimi problemi jih rešujemo brez problema. Skupaj izhajamo iz prakse s ˝konkretnimi˝ pripomočki, kot so piškoti, tortice, tako da ostane v ustih sladek okus ne pa grenak, kot pri klasični teoriji. Menim, da šole delajo velikansko napako s tem, da dajo tak pomen teoriji. Program teorije je preobsežen in predvsem s premajhno uporabno vrednostjo.
Kaj meniš, da bi bilo potrebno za razvoj glasbenikov?
Kot sem že omenila, bi bili za to potrebni odlični neobremenjeni pedagogi, ki bi imeli pravilen pristop do glasbe in navdušenje nad svojim delom, ker če ni navdušen pedagog, tudi otrok ne more biti. Prvi moj učitelj je bil moj oče, ki je bil popolnoma predan glasbi, za njim pa sem nadaljevala študij pri enako predanem učitelju prof. Škerjancu. Pustila sta mi sledove, katerih sem se začela bolj zavedati šele v zrelih letih , ko postane človek bolj osveščen in manj egoističen. V človeku ostane največ to, kar so ga naučili v mladih letih. Zelo važno je, da se to ne pozabi, zlasti ne bodoči pedagog. Zelo pomembno pa je, da zlasti v ˝težkih letih˝,ko imajo težave, držimo skupaj in jih skušamo skupaj rešiti.
Najhuje je bilo na začetku, ko še nisem imela nobenih pedagoških izkušenj niti informacij za učenje začetnikov. Pri tem moram povedati, da mi je zelo pomagala gospa Baslova. Napotila me je kako sprostiti učenca, kako mu pomagati pri težjem programu, da ne bi bil obremenjen z njim. Svetovala mi je naj poiščem rešitve v konkretnem. Otrok mora vedeti kaj hoče z zvoki povedati in kaj rabi,da mu to uspe.
Kakšno je tvoje mnenje o srednji glasbeni šoli in akademiji?
Prva misel, ki mi pride, je, da je tam premalo navdušencev. Ljubezen do umetnosti je v človeku ali pa je ni.Ugotavljam, da v teh naših inštitucijah manjka navdušenje nad ustvarjalnostjo. Otroci so preveč delavni in ukaželjni, da bi jih zanemarili zaradi ljudi, ki so odgovorni za njih, pa ne naredijo nič za to. Vodstva se ne poglabljajo v kvaliteto in delo nekaterih kadrov. Nasprotno, še bolj zanemarijo ravno take, ki pridno delajo, ker pač vedo , da bodo to še naprej kvalitetno opravljali, saj ne morejo ˝iz svoje kože˝.
V času mojega študija na Srednji glasbeni šoli sem imela občutek, da je bil poudarek na umetniški ravni. Vse je bilo usmerjeno v razvoj izražanja z inštumentom. Preko njega si spoznal vse bogastvo zvoka in njegove možnosti. Danes je poudarek na teoriji, ki sicer je zelo potrebna, ampak samo kot dopolnitev inštrumentu ne pa eden izmed najbolj glavnih predmetov zaradi katerega morajo učenci porabiti ogromno časa. Preveč je na teh šolah nepotrebnega balasta, ki oddaljuje otroka od ustvarjalnosti. Zaradi natrpanih urnikov in preobremenjenosti dijaki nimajo dovolj časa, za vadenje svojega inštrumenta, kaj šele za poglabljanje v razvoj lastne osebnosti. Ta sistem nima rad, da bi bili otroci samostojna misleča bitja z lastnim odnosom do ustvarjalnosti, ampak na žalost sloni na ˝drilanju˝, ki je glavni povzročitelj ˝neglasbenikov˝. Moje otroke vzgajam v veliki ljubezni do inštrumenta, oz. glasbe in ne želim, da bi se s takim sistemom to izgubilo. Zato svoje učence raje pošiljam direktno na Akademijo. S prof. Škerjancem se izredno razumeva, prof. Vremšak pa mi pomaga pri stranskih predmetih. Tako skušam otroke obvarovati stresov in nesmislov obstoječe srednješolske glasbene vzgoje.
Kaj misliš o komornem muziciranju?
Igrati v skupini je že od vsega začetka bistvenega pomena. Socialni trenutek igra pri komorni igri zelo važno vlogo. Tu se otrok najhitreje otrese straha in se nauči ˝poslušati˝ zvok. Ko vsi sedijo in igrajo, so pravzaprav najbolj kritična, pa vendar tudi najbolj ˝človeška˝ komisija. Nobenemu ni vseeno kako igra in če se kdaj komu kaj ponesreči, se ga ne žali in o tem polemizira. Vsak se zaveda, da se to lahko zgodi tudi njemu. Zato si med sabo pomagajo in če je igranje dobro, vsakega pohvalimo.
V tvojem programu je precej priredb naših skladateljev. Povej kaj o tem.
Že od vsega začetka uvajam otroke v spoznavanje različnih glasbenih stilov. Ker literature za tak sestav (oem violončel) ni dosti, sem zaprosila nekatere naše skladatelje, da mi naredijo več priredb skladb Mozarta, Beethovna in drugih. Moram priznati, da sem pri nekaterih bila razočarana, saj so mi odgovorili, da se z nižjo stopnjo ne bodo ukvarjali. No, nekateri pa so se odzvali in napisali priredbe. Egi Gašperšič je za moje čeliste priredil čez sto slovenskih ljudskih pesmi, ki jih otroci zelo radi igrajo. Pred kratkim nam je posvetil skladbo tudi skladatelj Boris Vremšak.
Kakšni so tvoji načrti za naprej?
Velika želja je, da bi dejavnost svoje privatne šole Parnas razširila z možnostjo učenja še več drugih glasbil. Rada bi dobila odlične pedagoge, ki bi bili pripravljeni delati neobremenjeno. Sprejeti bi morali otroka takega kot je in ga razvijati v vseh njegovih sposobnostih. Z glasbo bi se moralo ukvarjati oz. seznaniti čimveč otrok, da bi vsi lahko imeli možnost spoznati to lepoto.
Besede profesorice Zdenke Kristl-Marinič nam toliko bolj jasno povedo zakaj imajo ti mladi violončelisti tako veselje, ljubezen in glede na to tudi tak uspeh. Zato ni čudno, da skupina dosega take rezultate saj so njeni violončelisti v zadnjih štirih letih prejeli preko dvajset mednarodnih nagrad in diplom na številnih tekmovanjih doma in na tujem (TEMSIG, A. Marcosig v Gorici - Italija, Citta di Tortona - Italija, R. Matz v Zagrebu - Hrvaška, Lienz Avstrija) ter imeli preko dvesto različnih nastopov po Sloveniji. Nastopali so kot posamezniki in kot skupina v osnovnih šolah, vrtcih, v domovih za starejše občane, ob odprtju razstav ali predstavitvi knjig, obogatili so že marsikateri kongres in seminar ter razveseljevali poslušalce s samostojnimi celovečernimi koncerti. Pred dvema letoma so tudi izdali svojo CD ploščo ˝Igramo se˝.
Mladim umetnikom in njeni profesorici čestitam, ter jim želim še naprej veliko uspehov, raziskovanj in odkritij v čudovitem zvočnem svetu.
Nadja Žerjal