ZGLEDUJTE SE PO POSTOJNČANIH !

 

Vse tako kaže, da smo preživeli prehod v novo tisočletje brez posebnih stresov, saj smo še živi in zdravi ponovno na svojih delovnih mestih, kjer začudeni opažamo, da se na žalost ni spremenilo nič, ni konec sveta, pa še računalniški hrošč nam ni nič zagodel.

Toraj veselo na delo! Spet mi je bilo naročeno naj v par besedah nekaj napišem in ker sem navajena ubogati svoje “nadrejene”, sem se takoj lotila dela.

 

V svoji pisarni imam na steni obešen papir,A3 format , na katerem je v drobnem tisku napisano po datumih, kaj vse naj bi učitelji realizirali do konca šolskega leta. Groza, saj bodo do krepko zasluženih počitnic že tako zbiti, da si dopusta še niti ne bodo prav organizirali, pa bo tu že  september, začaran krog se bo zaključil in tolažili se bodo z mislijo, “ljubo doma ,kdor ga ima” in ta dom je seveda glasbena šola. No in ker se to ponavlja iz leta v leto, so se mi moji kolegi in prijatelji zasmilili in pomislila sem na to, da bi jim s kakšno malenkostjo popestrila šolsko leto od septembra do junija. Ta misel se mi je porodila že lani in sklenila sem ustanoviti turistično agencijo pod imenom LASTNA REŽIJA ( upam, da vam že ime vse pove), ki bo delovala samo na glasbeni šoli in se vanjo lahko trenutno včlanijo samo naši glasbeniki  (sčasoma bomo sprejemali tudi pridružene člane).  Ob klepetu ob kavici sem to idejo vrgla na mizo in če verjamete ali ne, predlog je bil soglasno sprejet.

 

Vsak, ki želi potovati ali samo sodelovati s to agencijo, mora imeti posebne kvalitete: aktivno znanje enega instrumenta ali absolutni posluh, četudi na limit mora imeti polno zalogo dobre volje, želje po zabavi, avanturizmu , vzdržljiv mora biti tudi ob ra lly vožnji z kombijem v vseh vremenski pogojih, seveda pa mora biti tudi navajen na pogoj “malo lačen, malo sit, nikoli žejen”.

 

Na naši šoli nas je nekaj, ki kar lepo sodelujemo v dobrem in slabem in tako nam vse uspe kar si zadanemo. Rada bi Vam na kratko opisala prvi izlet z našo novo agencijo in to je izlet v Gardaland, ki pa je postal zdaj naš tradicionalen majski izlet. Da pa ne boste mislili, da nismo dovolj resna skupina, ki bi morala solidno in kulturno prezentirat glasbeno šolo, naj povem, da imamo v mislih tudi resnejše aranžmaje, kot npr. zdrav prehrambeni večer v ambientu kitajske kuhinje, ipd. Ker nismo dobili nobene trinajste plače, smo se odločili, da bomo šli za vikende “sadit smrekce”, “nabirat jagode” ali pa “razkladat banane”, samo, da kaj zaslužimo in si privoščimo še kakšen izlet v neznano. Šalim se, tako hudo pa nam spet ne gre......

 

 Nekega lepega dne, kot v pravljici, samo se odločili in prijavili na agenciji za pravljični izlet  v Gardaland. Prijavilo se nas je sedem  dam in en cel gospodič. Ta je bil center našega občudovanja, saj smo ga čuvale kot punčico svojega očesa.

 

Najele smo kombi, šofer sem bila kar sama, saj sem bila že itak  član naše ekspedicije. Zjutraj se dan prične, štartali smo  ob 5.uri izpred glasbene šole! Ko smo se natrpali, z vso svojo prtljago, v naše luksuzno - turbo dissel - vozilo, smo se pognali s 140 km/h po avtocesti mimo Benetk do jezera Lago di Garda, kjer pa nas je že čakal naš težko pričakovani cilj - zabaviščni park za staro in mlado. Potovali smo sicer štiri ure, toda kaj je to nam, ki znamo izkoristiti vsako minuto za prijeten “žur”, pa saj je že Prešeren rekel:”Dolgost življenja našega je kratka....”.

 

Gardaland je za nas v “najlepših letih” kar lepo poskrbel. Na srečo smo imele s seboj Edvarda, ki je reševal čast in oblast Glasbene šole Postojna. Edini udeleženec našega podviga se je preizkusil na vseh objektih, ki ti nudijo takšne in drugačne užitke. Imel pa je  srečo, da smo mu stale ob strani, kajti na trenutke je bil pepelnato siv od groze pa je z našo hitro prvo pomočjo spet prišel k sebi in se podal novim dogodivščinam naproti , me pa smo ga iz trdih tal spodbujale in mu dajale korajžo. Res je dedec in pol in ni ovir za MOBITEL, pa tudi za našega Edvarda ne, saj ga ni ustavil noben smrtonosni objekt, vsakega se je lotil in ga osvojil. Me, kot homogena skupina damic pa smo se preizkusile le na nežnejših podvigih, kjer se ti ne tresejo hlače od strahu in groze. Suzana je sicer imela probleme z smetmi, ker se je v “dinamičnem kinu” na platnu stresel kamion poln smeti ravno na njo , ubožico, in se je tako brisala, da smo vse ostale tisti trenutek pozabile na film in se do solz nasmejale na njen račun.

 

Marinka na izletu ni mogla igrati “prve violine”, je pa bila zato cela premočena, ker se je kopala tam, kjer se ne bi smela. Karmen Krapež in Edvard sta imela na vrtiljaku dvoboj, ker ga je Karmen na vsak način želela zriniti med vožnjo dol, Edo pa se je boril za življenje in smrt in se jo je tiščal kot klop.Nada in Melita sta briljirali na “viteških igrah”, kjer so vitezi padali s konjev ob pogledu na naši slovenski lepotici. Marjetka, ki je vedno zelo skrbna , nam je za moč stregla z pecivom, da smo ob vsem  “hudem” lahko zdržali do konca.

 

Konec dober, vse dobro!

Prijetno utrujeni, podhranjeni, ker za hrano ob takem tempu dela ni bilo časa, smo bili še posebej nagrajeni s porcijo dežja, ki nas je stuširal in postavil na realna tla in nam zbistril možgane. Po kratki malici in z muko zasluženi kavici smo bili “pronto” za odhod . Vožnja proti domu je bila veliko mirnejša, saj jih je večina članov izleta “gledala pod kožo” že takoj po štartu in se psihično pripravljala na delovni dan. Le Suzana, moja kopilotka, mi je stalno tlačila v usta neke dobrote, kajti očitno je opazila, da bi tudi meni ustrezal trenutek sprostitve v sanjskem svetu. Domov smo se pripeljali brez večjih poškodb, živi in zdravi, malo zgarani, vendar maksimalno zadovoljeni ?!.

 

Mislim, da ti nudi tak dan sprostitve toliko moči in elana, da se zlahko lahko nato podaš novim uspehom naproti.

 

Staša Albreht

tajnica GŠ Postojna