… IN STARA GLASBA?
Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal z izdelovalcem starih glasbil, ki me je z velikim presenečenjem vprašal, kako da v slovenskih šolah ni posebnih oddelkov za staro glasbo. Z nasmeškom sem mu odgovoril , da mogoče zato, ker je Slovenija mlada država.
Šalo na stran - jasno je, da se ruska šola, ki je leta in leta prevladovala in pustila velik in več kot uspešen pečat, nikoli ni poglabljala v ta repertoar; z odpadom takratne buržoazije je bilo vse, kar je dehtelo po bogastvu oz. salonsko, dejansko odstavljeno, poteptano in zavrženo. Na srečo pride storjeno zlo vedno na dan in tako se je glasbena senzibilnost danes končno približala tudi malo raziskanemu repertoarju.
Nikoli nisem razumel, zakaj otroke, ki velikokrat pričnejo študij pihalnih glasbil s kljunasto flavto, kasneje »preusmerijo« od tega inštrumenta. In če bi se učenec zaljubil prav v kljunasto flavto? Kako bi lahko nadaljeval z igranjem tudi profesionalno? Isto velja tudi za violinista; če bi se želel učiti igranje na baročno violino, kaj naj stori? Tudi kitaristi bi morali poznati lutnjo in znati na njo igrati . Kaj pa pevci, razen Verdija in prijateljev, znajo peti kot nekoč? Povejte mi, na primer, kako je možno učiti se čelo, ne da bi imeli sploh pojma kaj je viola da gamba. In kako se lahko zanemarja skoraj štiristo let glasbe za čembalo, ki je bila temelj današnje klavirske tehnike, stare komaj 250 let! Tudi pianisti bi se lahko zaljubili v Bacha, saj ga igrajo od samega začetka do diplome in še naprej; a se je mogoče kdaj kdo vprašal, da bi bilo nujno igrati njegova dela na čembalu oz. celo na orglah? Ne razumem, zakaj se lahko njegova dela izvaja v najrazličnejših neobičajnih komornih zasedbah (npr. kvartet saksofonov, celo ansambel tolkal, itd.) in priredbah za solo inštrument, nihče pa ni nikoli pomislil, da bi mogoče pristneje zaživela na inštrumentu, za katerega je Bach napisal veliko svojih mojstrovin. Da ne govorimo o harmoniji, ki je zaradi izvedbe bassa continua na inštrumentu s tipkami postavljala čembalista oz. organista med najbolj iskane glasbenike tistega časa; nekoč so ti redno sedeli v centru orkestra v vlogi današnjega dirigenta, danes pa so komaj vidni za kontrabasom v skoraj čisto estetski vlogi.
Vse to je seveda vezano na šolski sistem, ki ga vsi smatrajo za boljšega v Evropi , ki pa si ne sme dovoliti, da stara glasba izostane. Časi se spreminjajo in na srečo nove generacije čutijo potrebo približati se izvoru oz. tistemu obdobju, v katerem so se rodila in razvila današnja glasbila. V bistvu sploh ni zanimanja za poučevanje izvajalsko prakso tistega obdobja in nevarno je, da naravni prehod do teh inštrumentov lahko postane neproduktiven. Cene teh glasbil so zelo visoke (dobra kljunasta flavta lahko stane skoraj več kot zelo dober pianino!), velikokrat moraš študirati na tujni … človeku je kaj hitro dovolj vztrajanja.
Nekaj let poučujem v Sloveniji. Upal sem, da bo novi zakon o glasbenem izobraževanju upošteval tudi te potrebe novih generacij in se bo tako bolj odprl Evropi, ki bo primorana temu prisluhniti. Žal sedaj ne kaže tako.
Današnjemu poslušalcu je stara glasba še vedno preveč enostavna v primerjavi z virtuozizmi Liszta ali Rahmaninova idr. Kot izvajalec sem velikokrat razočaran nad takimi neprijetnimi mnenji med občinstvom, ki pa je vseeno veliko napredovalo in postalo bolj zrelo kot pred tridesetimi leti. Približevanje temu repertoarju zahteva zelo veliko glasbeno zrelost; če staro glasbilo ne nudi takih tehničnih možnosti, kot jih imajo moderna, moraš nadomestilo obvezno poiskati globoko v sebi. Vse to preusmerja sensibilnost občinstva (in torej tudi vpliva na izvajalca), ker so skladatelji na žalost napisali tudi precej nesmiselno glasbo. Z istim zadoščenjem, s katerim se posluša eno Beethovnovo ali Čajkovskovo ali Mahlerjevo simfonijo, izvedeno z modernimi inštrumenti, bi se moralo poslušati oratorij ali eno sonato da camera oz. concerto grosso iz npr. sedemnajstega stoletja, izvedeno z originalnimi glasbili. Za to pa je potreben pravi temelj.
Po drugi strani tudi sami festivali (skoraj edino, kar v tem smislu dobro deluje v Sloveniji), ne morejo vsemu temu pomagati in reševati, čeprav igrajo veliko vlogo
Trdno upam, da bi navdušenje, s katerim učitelji poučujemo naše učence, slednjim odpiralo pot v preteklost, za uspešno morebitno bodoče poučevanje ali koncertiranje s staro glasbo.
LUCA FERRINI