NAUK O GLASBI V LUČI NOVEGA ZAKONA O GLASBENIH ŠOLAH

 

Po petih letih od prvega predloga je Državni zbor RS sredi februarja letos končno sprejel Zakon o glasbenih šolah (UL RS - 19 / 00).

Učitelje nauka o glasbi na glasbenih šolah lahko res razveseljuje dokončna odprava delitve predmetov na glasbenih šolah na »glavne« in »stranske« (»dopolnilne«), ki jo prinaša nov zakon. Tako se namreč položaj našega predmeta vsaj uradno izenačuje z ostalimi predmeti v glasbeni šoli. Pa vendar mnoga določila novega zakona predmet nauk o glasbi (in posledično status učiteljev tega predmeta) potiskajo na sam rob dejavnosti glasbenih šol.

V nadaljevanju predstavljam svoja razmišljanja o nekaterih določilih Zakona o glasbenih šolah (v nadaljevanju: ZGla), ki me kot profesorico glasbe z diplomo pedagoškega oddelka ljubljanske Akademije za glasbo in vodjo študijske skupine učiteljev nauka o glasbi primorskih glasbenih šol resno zaskrbljujejo.

 

 Po 16.členu ZGla (Izvajanje pouka) »pouk instrumentov in petja poteka dvakrat tedensko, pouk plesa do trikrat tedensko, pouk drugih predmetov pa enkrat tedensko«, 13.člen ZGla (Tedenska obveznost učencev) pa navaja, da »v skladu z izobraževalnim programom traja ura individualnega pouka 20, 30 oziroma 45 minut, ura skupinskega pouka pa 45 oziroma 60 minut« (pri čemer 15.člen ZGla določa, da »pouk instrumentov in petja poteka individualno, pouk drugih predmetov pa skupinsko«). Razumeti je torej, da bo z novim zakonom nauk o glasbi potekal enkrat na teden v vsega 60 minutah!

Izvajanje skupinskega pouka nauka o glasbi enkrat na teden v največ 60 minutah je zaskrbljujoče predvsem z vidika kvalitetnega izvajanja zastavljenih ciljev in vsebin predmeta. Glasba je umetnost časa (tudi v čisto fizikalnih zakonitostih), ki zahteva odmerjen čas za poslušanje, izvajanje in ustvarjanje glasbe. Učitelj v svoji strokovni avtonomiji presodi o obliki dela (frontalno, skupinsko, individualno, delo v dvojicah), pri čemer tudi metode dela (metoda dela s tekstom pri solfeggiu in diktatu, metoda urjenja pri slušnem ločevanju) zahtevajo veliko individualnega dela s posameznimi učenci tudi pri NGL. Poleg tega kvalitetna izvedba zanimive in aktualne učne ure nauka o glasbi (s širokim spektrom dejavnosti) od učitelja zahteva veliko rednih predpriprav in dela mimo pouka (korekcije diktatov, analiza ustvarjenih izdelkov učencev, »vežbanje« klavirskih spremljav razrednemu petju, pripravljanje učnih in delovnih listov, izbira programa poslušanja, izdelava partitur za izvedbo ali spremljavo z malimi ali Orffovimi glasbili in druge didaktično-metodične zahteve).

 

Na glede na (zaenkrat še) zadosten priliv otrok v glasbene šole pa je že sedaj realen problem osip učencev v višjih letnikih glasbene šole (po statističnih podatkih SURS-a je bilo v šol.letu 1997/98 v prvih treh razredih glasbenih šol 66% učencev, v zadnjih treh pa le 30,5% vseh učencev), kar pri nauku o glasbi vpliva na oblikovanje oddelkov v višjih letnikih in posledično na učno obveznost učitelja. K skupinskemu pouku nauka o glasbi namreč ne moremo sprejemati novih učencev kar v katerikoli (zlasti višji) letnik, pa tudi ne med šolskim letom, kot je to pogosta praksa (ali velikokrat zgolj izhod v sili) pri instrumentalnem pouku!

Navedbe v ZGla  posledično pomenijo tudi zmanjšanje kadrovskih potreb po učiteljih nauka o glasbi na glasbenih šolah in odpirajo socialno problematiko zaradi zmanjševanja obsega zaposlitve. Izračun po zahtevah zakonodaje (ZOFVI - UL RS 12/96) in obstoječih normativov (UL RS 37/97 in 52/97) navrže na manjših šolah komaj polovično zaposlitev učitelja nauka o glasbi, kar glede na medsebojno oddaljenost glasbenih šol ne prinaša kar enostavnih rešitev z dopolnjevanjem na več šolah: prisotnost na konferencah, sejah, nastopih, izpitih in drugo, ter seveda zelo pomembno »pripadnost šoli«).

Ob poznavanju podobnega zmanjševanja števila ur glasbene vzgoje na devetletni osnovni šoli in predmeta glasba na srednjih šolah, se posredno odpira vprašanje o usodi oddelkov za glasbeno pedagogiko (na ljubljanski Akademiji za glasbo in na mariborski Pedagoški fakulteti) in alternativah zaposlitve diplomantov teh oddelkov v bodoče.

 

Glede na dosedanji zakon (UL  17 / 71) prinaša ZGla osiromašenje tudi pri predmetu zbor, ki ga sploh ni med predmeti izobraževalnega programa. Ko se pogovarjamo o tedenski obveznosti učencev, imamo vselej pred očmi orkestrska glasbila. Kaj pa skupinsko muziciranje pianistov, kitaristov, harmonikarjev? Le-teh je bilo na koncu šol. leta 1997/98 največ: 30,4%, 12,3% in 11,1% - skupno torej več kot polovica učencev na slovenskih glasbenih šolah! Poleg tega, da bi lahko bile ure zbora alternativa učiteljem nauka o glasbi v smislu učne obveznosti, bi s tem nekako izenačili tedensko obremenitev učencev orkestrskih in neorkestrskih glasbil. Opazna je tendenca, naj bi glasbene šole šolajočim se ponujale možnost orkestrske igre, osnovne šole pa zborovsko petje  posledično naj bi se tudi učitelj (zborovodja) »selil« na osnovno šolo. Ob tem kaže poudariti nujnost medsebojnega priznavanja (dopolnjujočih se) glasbenih dejavnosti obeh vzporednih institucij. 

 

- Po 12.členu ZGla se »nižja stopnja glasbene šole, če tako določa glasbeni program, deli na prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, ki traja 2 leti in drugo vzgojno-izobraževalno obdobje, ki traja 4 leta«.

V primeru delitve učenci z negativno oceno iz nauka o glasbi v prvem obdobju nižje stopnje izgubijo možnost opravljanja popravnega izpita (38.člen ZGla), učitelji nauka o glasbi pa posledično podležemo opisnemu ocenjevanju (32.člen ZGla) na celotni nižji stopnji (hiter izračun navrže skupno 250 opisnih ocen v najmanjših glasbenih šolah letno!). Po 33.členu ZGla (Izpitno ocenjevanje znanja) se znanje učencev iz nauka o glasbi ne ocenjuje več pri izpitu, razen iz solfeggia na višji stopnji.

Naj ob teh navedbah spomnim na tekmovanja učencev glasbenih šol (ki vključujejo že najmlajše učence!), kjer je odločujoča vsaka desetinka točke, kar ima svojstven psihološki vpliv na otroka, če je pri pouku navajen na drugačen (opisen, netekmovalen, milejši) način vrednotenja njegovega napredka in znanja.

 

- Zakon o glasbenih šolah ponovno uvaja predmet solfeggio (7., 8., 14., 33. in 38.člen), pri tem pa ostaja nedoločljiv v opredelitvi vsekakor dobrodošle ločitve predmetov (zlasti na višji stopnji, pred nadaljnjim šolanjem na srednji glasbeni šoli). Razumeti je, da se predmet solfeggio pojavi na višji (2-letni) stopnji, ob tem pa ni jasno, ali bo to dodatni predmet ob nauku o glasbi ali predmet namesto njega.

Upati je, da navedbe ne pomenijo odsotnosti nujnih vsebin iz nauka o glasbi na višji stopnji (osnove oblikoslovja ob analitičnem poslušanju glasbenih primerov, poglavja iz glasbene zgodovine in razvoja umetnosti, uvod v harmonijo, glasbena ustvarjalnost in drugo).

 

Vsekakor bo za jasnejše razumevanje potrebno počakati na določila podzakonskih aktov (predmetnika, učnih načrtov in zlasti normativov). Pred tem pa bi prizadevanja učiteljev nauka o glasbi morala biti usmerjena zlasti v slednje:

- našemu predmetu naj se ne odmerja manj časa kot doslej - pouk nauka o glasbi naj se izvaja tudi dvakrat na teden,

- otrokov napredek in znanje na predšolski in pripravljalni stopnji glasbene šole naj se vrednotita v opisni obliki, kasneje (na nižji in višji stopnji glasbene šole) pa številčno,

- izenačiti je potrebno tedensko obremenitev učencev orkestrskih in ne-orkestrskih glasbil,

- na višji stopnji naj bo predmet solfeggio ob predmetu nauk o glasbi,

- nižja stopnja glasbene šole naj se ne deli na dve vzgojno-izobraževalni obdobji, ampak naj pri predmetu nauk o glasbi ostane delitev na šestletno nižjo in dvoletno višjo stopnjo, kar z enoletno pripravnico znese devetletno glasbeno šolanje s pred tem ustrezno predšolsko glasbeno vzgojo.

 

Učitelji nauka o glasbi primorskih glasbenih šol smo se z nekaterimi opisanimi določili že seznanili na srečanju študijske skupine, v svojih prizadevanjih pa pričakujemo tudi razumevanje in podporo kolegov-instrumentalistov ter predvsem ravnateljev glasbenih šol.

 

Dolores Šturman