POGOVOR O 35 - LETNEM DELOVANJU GLASBENE

PEDAGOGINJE IN RAVNATELJICE NEDE NANUT

35 - letno delovno obdobje je skoraj polovica človekovega najbolj dinamičnega in ustvarjalnega življenja, je doba pridobivanja izkušenj in doba zrelosti. Mislim, da ni človeka, ki ne bi ob zaključku svojega aktivnega dela, še posebej v naši glasbeni stroki razmišljal o svojem preteklem delu, o smislu le-tega in ocenjeval sadove svojih prizadevanj.

 Septembra letos je svojo delovno dobo zaključila naša dolgoletna sodelavka, v zadnjih letih pa tudi ravnateljica Glasbene šole Postojna, NEDA NANUT. Njeno pedagoško delo v Postojni je pustilo vidne sledi v glasbenem razvoju številnih generacij mladih ljudi, kakor tudi v širšem kulturnem življenju na Postojnskem, saj se je vrsto let ob svojem rednem pedagoškem delu ukvarjala tudi z amatersko dejavnostjo kot zborovodkinja Moškega pevskega zbora Postojna.

Neda, verjetno se danes ne bi pogovarjali o tvojem delu, če se ne bi ti nekoč odločila, da boš svoje življenje posvetila pedagoškemu delu na glasbenem področju. Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo in kdo te je za glasbeno poslanstvo navdušil?

Čas, v katerem sem odraščala se je v marsičem razlikoval od današnjega. Prav tako je govorila moja mama in tako bodo nekoč govorili tudi naši otroci. Pa še res je!

Moji starši so bili veliki ljubitelji glasbe, vendar v mladosti niso imeli nikakršne možnosti, da bi se glasbeno izobrazili. Zato so se odločili, da bodo to možnost ponudili svojim otrokom. Vpisali so me v glasbeno šolo in mi kljub takratnemu pomanjkanju, ki je bilo v petdesetih letih marsikje prisotno, kupili star pianino. Redno so spremljali moje delo in se iskreno veselili vsakega najmanjšega uspeha. Vsestranska podpora staršev in izjemna klavirska pedagoginja, prof. Božena Soban, ki je znala priklicati na dan mojo notranjo željo po študiju glasbe sta bili vzrok za mojo odločitev, da se vpišem na teoretski oddelek Srednje glasbene šole v Ljubljani.

Srednjo glasbeno šolo si zaključila leta 1965 in se kot mlada učiteljica zaposlila v Osnovni šoli Pivka ......

Po končani srednji šoli sem želela nadaljevati študij na Akademiji za glasbo, vendar sem se morala kot štipendistka Občine Postojna zaradi velikega pomanjkanja učiteljev glasbe takoj zaposliti na osnovni šoli v Pivki, ki je na učitelja glasbe čakala celih deset let.

Študij glasbe sem ob delu nadaljevala na Pedagoški akademiji in ga leta 1976 uspešno zaključila.

V tvojih prvih letih učiteljevanja sem bila tudi sama članica mladinskega pevskega zbora OŠ Postojna. Spominjam se, da nas je bilo na pevskih revijah »Naša pomlad« vedno strah konkurence mladinskega zbora iz Pivke pod vodstvom mlade, stroge učiteljice Nede Nanut. Kdaj si se pravzaprav začela ukvarjati z zborovodsko dejavnostjo?

Z zborovodskim delom sem se začela ukvarjati v prvih mesecih svojega učiteljevanja v Pivki, kjer sem sedem let vodila otroški in mladinski zbor. V vsakem sestavu sem imela pred seboj okrog osemdeset radoživih otrok, ki jih je bilo potrebno vsestransko motivirati, da so se razvili v disciplinirane, vztrajne in kvalitetne pevce. S skupnimi napori smo oblikovali pevsko skupino, ki se je lahko s ponosom prestavila tudi zahtevnejšemu občinstvu. Priznati moram, da je vse to od mene zahtevalo veliko trdega dela in energije.  

Po sedmih letih poučevanja v Pivki se je uresničila moja velika želja, to je bila zaposlitev v svojem rojstnem kraju - Postojni. V osnovni šoli so mi ponudili mesto učiteljice glasbenega pouka, nadaljevala pa sem tudi delo s pevskimi zbori.

V mesecu septembru, leta 1978 sva istočasno postali članici učiteljskega zbora Glasbene šole Postojna. Kako to, da si se odločila, da delo v Osnovni šoli Postojna zamenjaš z delom v glasbeni šoli?

Pomembno vlogo pri spremembi delovnega mesta je odigral nedvomno tedanji ravnatelj GŠ Postojna, g. Ivo Jelerčič, kateri me je kar nekaj časa nagovarjal k tej odločitvi. Izredno  naporno delo v postojnski osnovni šoli, ki je takrat štela preko tisoč otrok, sama pa sem bila v njej edina učiteljica glasbe, je bil še dodaten razlog, da sem se za ta korak lažje odločila. Zaradi te odločitve mi nikoli ni bilo žal, saj se je delo bistveno razlikovalo od prejšnjega. Dopuščalo je več svobode, ustvarjalnosti in lastne iniciative. Rezultati dela so bili zaradi večjega zanimanja otrok in staršev hitreje opazni, narava dela v glasbeni šoli pa je takšna, da se morajo učenci in učitelji stalno dokazovati. 

V GŠ Postojna si vsa leta poučevala nauk o glasbi in klavir. Poleg tega si zelo uspešno nadaljevala svoje delo na zborovskem področju, saj je naša šola s tvojim prihodom pridobila otroški pevski zbor. Kaj bi nam lahko povedala o njegovem delovanju in uspehih, ki jih ni bilo malo?

Pravzaprav sem na novo delovno mesto že prišla »zasvojena« z zborovsko dejavnostjo, saj sem pred tem celih trinajst let vodila otroške in mladinske zbore. Zato ni čudno, da sem idejo o ustanovitvi otroškega pevskega zbora brez pomislekov sprejela. Pogoji za tovrstno delo so bili v novi delovni sredini neprimerno boljši, saj so bili v zbor vključeni učenci glasbene šole, katere je prepevanje v zboru izredno veselilo. Ob tem pa je bil ves čas prisoten tudi nič manj pomemben interes njihovih staršev, učiteljskega kolektiva in vodstva šole.

V šestih letih delovanja je otroški zbor, ki se je kasneje zaradi spremenjene starostne sestave preimenoval v mlajši mladinski zbor, dosegel izredno pomembne rezultate. Poleg vsakoletnega sodelovanja na reviji najboljših primorskih mladinskih zborov »Naša pomlad«, je trikrat uspešno nastopil na republiški reviji v Zagorju ob Savi. Sodeloval je tudi na otvoritvenem koncertu mednarodnega tekmovanja mladinskih zborov v Celju. Največji uspeh pa zame predstavlja doseženo 1. mesto med otroškimi zbori na republiškem radijskem tekmovanju v Ljubljani, l.1982. Posebno doživetje za vse nas je bilo koncertiranje v Veliki dvorani Slovenske filharmonije, ki smo si ga prislužili s to nagrado.

Obdobja, v katerem je ta zbor deloval, se spominjam kot enega najbolj dinamičnih, ustvarjalnih in plodnih v času mojega službovanja.

Več let si na šoli poučevala različne predmete: malo glasbeno šolo,  pripravnico, nauk o glasbi in klavir. Poleg tega si vodila tudi pevske zbore. Kako ti je uspelo vse to uskladiti? Ali te je ta raznolikost pri delu motila?

Pisani paleti predmetnih področij, s katerimi sem se v tistem obdobju ukvarjala, je v prvi vrsti botrovala želja vodstva šole, da bi se dejavnost na naši šoli kar se da širila. Žal pa takrat na šoli nismo imeli dovolj usposobljenega kadra, s katerim bi lahko vsa ta področja pokrivali. Mladi učiteljici, polni moči in volje do dela, kakršna sem pač bila, ni bilo težko prevzeti vseh obveznosti, ki so mi bile zaupane.

Vsa ta raznolikost me pri samem delu ni motila iz preprostega razloga, saj sem ga opravljala s posebnim navdušenjem. To navdušenje pa so podpirali mnogi nadarjeni učenci, katerih se še danes rada spominjam.

Mislim, da v najinem razgovoru ne moreva mimo dejstva, da si se vrsto let z veliko vneme posvečala klavirskemu pouku in se tudi na tem področju lepo uveljavila...

Kot učiteljica klavirja sem se mogoče lahko uveljavila zato, ker sem imela dober zgled pri moji profesorici, go. Sobanovi. Njene metode so mi bile  vodilo pri mojem delu. Znanje pa sem v nadaljevanju šolanja poglabljala pri prof. Zorki Bradačevi, pri kateri se je bilo potrebno trdo spoprijeti s tipkami. Vendar pa vse znanje in metode niso dovolj, če učitelj sam ne čuti dovolj ljubezni do glasbe in instrumenta, katerega poučuje.  

Delo z učenci se po svoji naravi povsem razlikuje od ravnateljevanja, funkcije, ki si jo na naši šoli opravljala v zadnjih letih. Ali nam lahko zaupaš svoje občutke ob prevzemu novega delovnega mesta in  izkušnje, ki si jih ob tem pridobila?

Opravljanje ravnateljskih dolžnosti mi je predstavljalo prav poseben izziv. Še sama si težko pojasnim, zakaj sem to delo sprejela le nekaj let pred upokojitvijo, saj sem se zavedala, da je ravnateljevo delo resnično odgovorno in pogosto celo garaško. Vendar se je kasneje izkazalo, da sem se pravilno odločila. V teh letih sem se lahko preverila na vodstvenem in organizacijskem področju. To delo mi je tudi omogočilo, da sem se lahko poglobila v področja, katera bi mi ostala popolnoma nepoznana, če bi do konca opravljala učiteljski poklic. In ne nazadnje; spoznala sem mnogo novih ljudi, s katerimi sem navezala poslovne in prijateljske stike.

 Prepričana sem, da lahko ravnatelj veliko prispeva k ustvarjalnemu vzdušju na šoli. Sama sem kot ravnateljica delovala po tistem notranjem občutku, ki je težil h kakovosti dela, razumevanju učencev in učiteljev in podpori posameznikom in skupinam, ki so delovale na šoli.

Vsekakor pa se zavedam, da brez dobrega kolektiva, kakršen je na naši šoli in tesnega sodelovanja znotraj nje, ne bi dosegli toliko lepih uspehov in priznanj.

Verjetno bo imela glasba, ki se ji je Neda Nanut kot pedagoginja celo življenje posvečala, drugačno vlogo v njenem novem obdobju. Časa za koncerte ali umirjeno, intimno poslušanje glasbe doma bo več.

Prepričana pa sem, da bo še naprej sledila delu svojega kolektiva in z izkušnjami ter nasveti še dolgo ustvarjala pozitivni utrip Glasbene šole Postojna.

Marinka Kukec Jurič