Ponovno pozdravljeni ljubitelji revije Primorskih sozvočij!

 

Kot vsako šolsko leto smo za dober začetek dolgega in napornega leta organizirali  strokovno ekskurzijo v zlato Prago. Nihali smo med ekskurzijo na Dunaj ali v Prago, toda do končne odločitve je prišlo, ko so nam naši prijatelji “Kompasovci” pripravili na kožo pisan program za Prago.

 

Kocka je padla! Dan odhoda, oziroma.noč odhoda 5.10.2000, kraj odhoda pa avtobusna postaja Ilirska Bistrica. Pred nami je bila pot dolga cca.600 km, zato smo štartali že ob 21.uri. V luksuznem avtobusu sta nas pričakala naša stara znanca, šoferja Franc in Stane, ki sta vredna vse pohvale, saj sta prava profesionalca v svoji stroki, po službi pa sta prav tako vsestransko uporabna.... HA, HA....Seveda je v avtobus vstopilo tudi nekaj nasmejanih obrazov, kolegov iz GŠ Ilirske Bistrice in čeprav se nismo poznali, smo takoj skupaj s kolektivi iz GŠ Tolmina, GŠ Cerknice in našo malenkostjo GŠ Postojna, našli rdečo nit . Nabiti z dobro voljo in željo po novih “dogodivščinah”, smo se odpeljali do Ljubljane, kjer se nam je priključila še “vodička” gospa Mirjana Zupanič, ključ naše ekskurzije. Brez nje in njenega preganjanja,(kot mačka mlade-v pozitivnem smislu) ne bi videli in zvedeli toliko kot smo.

Želeli smo si videti Prago že ob sončnem vzhodu. In uspelo nam je - sicer ni bilo več vzhoda, sonce pa nas je malo višje le pričakalo. Ker je bil  program precej natrpan, se je ga.Mirjana odločila,

da smo si najprej ogledali del Prage, šele nato smo se zapeljali do hotela, kjer smo se “izkrcali” in podali novim zmagam naproti.

 

Čeprav ni bil v programu, je naša vodička menila, da je predvsem vreden ogleda Židovski muzej v Pragi, zato smo prvo popoldne preživeli med sinagogami in na židovskem pokopališču.

Muzej nas je zelo impresioniral. Nastal je leta 1906, cilj njegove gradnje pa je bil ohraniti dragocene eksponate iz praških sinagog, ki so bile zaprte med obnovo židovskega dela mesta v začetku 20.stol. Muzej je bil zaprt ob nacistični okupaciji Bohemie in Moravske leta 1939. Leta 1942 pa so nacisti ustanovili Centralni judovski muzej, kamor so preselili vse eksponate iz likvidiranih židovskih skupnosti. Po 2.svetovni voijni je Židovski muzej prešel v različne roke in leta 1994 so bile muzejske zgradbe in zbirke vrnjene Židovski skupnosti v Pragi in Federaciji Židovskih skupnosti na Češkem.

 

 Judovski muzej je ena največjih zbirk židovske umetnosti na svetu, saj vsebuje 40 tisoč eksponatov in 100 tisoč knjig. Ta muzej ni edinstven samo po številu eksponatov, temveč prvenstveno zaradi enotne predstavitve teritorija Moravske in Bohemie. V svoji celovitosti zbirka prezentira integralno sliko življenja in zgodovine Židov na tem območju.

 

Z Židovskim muzejem v Pragi je bil končan projekt, katerega izgradnja je trajala 20 let.

 

Meni osebno je bila na pogled najlepša tako imenovana Španska sinagoga, ki je grajena v arabskem  stilu, polna je arabskih okrasov iz mavca, stilizirani orientalski motivi pa se pojavljajo na vseh stenah, ograjah in galerijah.

 

Omenila bi še Pinkas sinagogo, katere notranjost nas je najbolj pretresla. Po drugi svetovni vojni je ta namreč postala spomenik židovskim žrtvam nacizma iz Moravske in Bohemie. Na njenih stenah je napisano cca.80 tisoč imen židovskih žrtev, njihovi osebni podatki in imena skupnosti katerim pripada.

 

In za konec še neverjetno zanimivo židovsko pokopališče.Je eden  najpomembnejših ohranjenih spomenikov v židovskem delu Prage. Ljudi pokopavajo tu od leta 1787. Danes ima pokopališče več kot 12 tisoč nagrobnih kamnov, čeprav je število ljudi pokopanih tam, mnogo večje. Pokopališče je bilo v preteklosti večkrat povečano. Kljub temu se pokopališče ni površinsko povečalo, prinešena je bila zemlja s katero so dodajali dodatne plasti. Domneva se toraj, da je pokopališče sestavljeno iz večih plasti, naloženih ena na drugo. Slikovite skupine nagrobnikov izhajajo iz različnih razdobij, saj so bili starejši kamni dvignjeni iz nižjih plasti. Na pokopališču je pokopanih veliko znanih židovskih učenjakov, znanstvenikov, zgodovinarjev astrologov itd.

 

Mislim, da sem Vam dovolj zatežila z zgodovino, povedat pa moram, da smo se na ekskurziji tudi zabavali.

 

Po tako psihično in fizično napornem dnevu, smo se namestili v hotelu. V želodcih nam je že pošteno krulilo, tako da je dobra večerja kar prav prišla in s polnimi želodci smo veliko bolj zbrano poslušali in seveda tudi gledali lepo Carmen iz opere Carmen. Čeprav je bil konec  tragičen, smo operno hišo zapuščali zadovoljnih obrazov. Kasno v noč smo bili “revčki” prepuščeni sami sebi in nekaj nadobudnežev se še nismo vdali utrujenosti, noč smo si popestrili z raznimi aktivnostmi in zabavami. Res nam ni bilo nič hudega... pa si lahko mislite kar si hočete. Z nami bi šli, pa bi nam bilo skupaj lepo...!

 

Po zgodnjem zajtrku smo se odpeljali spet veselo na delo. Gospa Mirjana nam je razkazala “Vzhodni Pariz”, kakor pravijo Pragi. Mesto je polno znamenitosti, živo, ljudje v različnih kostimih na vsakem vogalu vabijo s prodajo  vstopnic za obisk koncertov klasične glasbe, oper, mjuziklov ali na koncerte zabavne glasbe.  Oči in noge so nas bolele od vsega lepega in zanimivega kar smo videli in doživeli. Seveda smo imeli čas tudi za zapravljanje kron, ki smo jih namenili v tovrstne namene. Pri individualnem nakupovanju nismo imeli nobenih težav, saj je bilo materiala za vse okuse na pretek , že malo prazni želodci pa so nas opomnili, da nas čaka v restavraciji kosilo in če  ne bi bili ob uri na licu mesta, bi lahko bili celo popoldne ob svojem.

 

Višek vsega lepega in pompoznega smo doživeli popoldne z ogledom Hradčanov,  z znamenito menjavo straž,  Plečnikovim vrtom, razkošno knjižnico  in še in še.... Za zaključek naše pohoda po Pragi je bil v večernih urah ogled Karlovega mostu, ki se je razkošno šopiril  v soju uličnih svetilk. V znak, da si vsi želimo ponovno obiskati Prago, smo se dotikali figure psa na stebru  mosta, ki je bil že čisto zlizan od božajočih rok.

 

Celi dan smo pošteno “garali”, zato smo si zaslužili v pravi češki  pivnici, pravo češko večerjo, ki smo jo poplaknili s pravim češkim pivom. Da bi bilo vzdušje še bolj prijetno se je trudil možak, opremljen s harmoniko iz katere je poskusil iztisniti prav vse, da bi nas maksimalno glasbeno zadovoljil (še dobro, da ni vedel, da igra poklicnim glasbenikom)    

 

V avtobusu smo z glasovanjem odločili, da nas je za ogled Švejkove pivnice premalo prijavljenih, ker si je večina želela preživeti preostali večer v “vodoravnem stanju” . Tisti pa , ki nam nikoli ni zadosti smo se zbrali in “ful zažurirali” do zgodnjih jutranjih ur.

 

Odhod v nedeljo zjutraj je bil dogovorjen ob določeni uri, žal pa se nas je nekaj “zagozdilo” v dvigalu, ki nas je prevažalo gor in dol, le v pritličje ni in ni šlo. Prevoz dvigala “gor in dol” je bil sicer zastonj, vendar smo se počasi že naveličali, saj smo vedeli kaj nas čaka zunaj.....poln avtobus jeznih obrazov čakajočih ne na Godoja ampak na nas zamudnike.Vendar je gospa Mirjana s svojo mirno razlago na avtobusu  razložila, da je videla to tragedijo v potujočem dvigalu in naj nam prihranijo pridige.

 

Na poti proti domov smo se še ustavili na gradu Konopište. Grad je bil last nadvojvode Ferdinanda. V dvorcu je krasna zbirka lovskih trofej, galerija slik, zbirka starega orožja in bogat in razkošno opremljeni bivalni prostori. Dvorec stoji na idiličnem kraju, sprejmeta te dva črna medveda, živa, vendar ograjen in cel “ živalski vrt” ptic ujed. Da je nadvojvoda lepo in razkošno živel priča čudovit vrt z jezerom, ki se razprostira pod dvorcem.

 

Kosilo smo imeli pripravljeno v slikovitem mestecu Telcu, kjer so hišice na trgu zidane v posebnem slogu, med njimi se počutiš kot v pravljici.

 

Končno še dolga pot proti domu!

 

Da smo prišli srečni in zdravi domov se ve, da si želimo skorajšnjega snidenja v tej zasedbi se tudi ve, da pa ste povabljeni tudi vsi drugi z nami na novo strokovno ekskurzijo, pa naj se tudi že za  vnaprej ve!!!!

 

 Staša Albreht