PRED VELIKIM ODROM TEKMOVANJA F. CHOPINA V VARŠAVI

Letos se je v Varšavi, med 4. in 22. oktobrom, potekalo štirinajsto Chopinovo tekmovanje, eno najtežjih in najprestižnejših klavirskih tekmovanj na svetu, ki vsako peto leto predstavlja obsežno elito nadarjenih mladih pianistov. Spisek zmagovalcev skozi zgodovino tekmovanja govori sam po sebi. V njem najdemo imena velikih umetnikov kot so Maurizio Pollini, Martha Argerich, Vladimir Ashkenazy, Krystian Zimmerman, Stanislav Bunin,....Tekmovanje se je zanje izkazalo kot pomembna odskočna deska, ki jih je pripeljala do osvojitve največjih odrov ter sodelovanje z najboljšimi orkestri in dirigenti.

Tako je z leti postalo tekmovanje zelo privlačen cilj za mnoge pianiste-izvajalce ter seveda poslušalce, ki so pokazali svoje zanimanje in spoštovanje do Chopinove umetnosti.  Dandanes se zdi neverjetno, da je bilo v  19.stoletju ravno to zanimanje zelo skromno, kar je prineslo ne le malo težav in trpljenja temu velikemu mojstru.

Minilo je že 75 let odkar se je iniciator, prof. Jerzy Zurawlew, prvič resno ukvarjal z mislijo, da bi vendarle nekaj konkretnega naredil za »oživitev« in razširitev Chopinove glasbe, tako je nastala ideja o tekmovanju.

            Tokrat smo se Koprčani, v družbi kolegov iz Ljubljane, Celja in Maribora, odpravili na poslušanje prve etape tekmovanja, kjer se je predstavilo 98 pianistov iz 25 držav. Mladi umetniki, stari od 17 do 28 let, so bili izbrani na podlagi 30-minutnega video posnetka med 250 kandidati in pripravili obsežen repertoar Chopinovih skladb za 3 etape ter finale. V rekordnem številu (kar polovica udeležencev) so se predstavili pianisti azijskega rodu. Največ je bilo Japoncev (bolje rečeno Japonk), ki večinoma niso pokazali več kot dobro mero tehnične pripravljenosti. Poljaki so se zelo potrudili obdržati tradicijo v interpretaciji in odgovornost pri razumevanju glasbenega sloga njihovega vzornika. Z izvirno in prefinjeno igro je izstopal 19-leten Radoslaw Sobczak. Prijetno so nas presenetili Kitajci, oz. Američani in Kanadčani kitajskega rodu, ki so poleg tehnične dovršenosti bili tonsko in interpretacijsko zelo zanimivi. Celo dva njihova predstavnika sta dosegla sam vrh tekmovanja. 23-člansko žirijo, sestavljeno iz velikih imen (med njimi Martha Argerich, Halina Czerny-Stefanska, Paul Badura-Skoda, Eugen Indjic, Viktor Merzhanov, Arie Vardi...), je najbolj prepričal komaj 18-leten Kitajec Yundi Li, ki se je s težko pričakovano (namreč že dvakrat zapored ni bila podeljena) 1.nagrado, ter posebno nagrado za polonezo vpisal v zgodovino »zlatih«. 2. nagrado si je prislužila temperamentna 27-letna Argentinka Ingrid Fliter, ki je že v drugo (celo z istim programom, kar ni v navadi) poskušala priti do uspeha na tekmovanju. Virtuoz Aleksander Kobrin je s 3.nagrado potrdil rusko tradicijo nagrajencev. Poleg Kitajke Sa Chen (4.mesto) in Japonke Mike Sato (6.mesto) je tokrat stopil v finale tudi Italijan Alberto Nose', ki je z veliko mero osebnosti in z galantnostjo italijanskega pianizma osvojil 5.mesto. 

Vsekakor je imela ocenjevalna komisija naporno in težko delo, saj je bilo veliko nadarjenih pianistov, ki kljub zreli in dovršeni igri žal niso mogli prestopiti praga izvoljencev. Dejstvo je, da je težko določiti in zagovarjati »pravila igre« pri tako genijalnem in zapletenem skladatelju kot je Frederic Chopin. Njegov sodobnik Franz Liszt je izjavil »Chopin se je gibal okrog nas kot velika uganka, če ne bi bilo njegove glasbe ne bi vedeli o njemu ničesar«. Vprašanje kako interpretirati Chopinovo glasbo je zelo veliko in osebno. Kot je izjavil predsednik žirije je tekmovanje veliki test, ki gane publiko in vzbuja močna čustva, vendar povzroča tudi raznomiselnost in nasprotja (spomnimo se Marthe Argerich, ko je l.1980 izstopila zaradi neskladja glede ocenjevanja Iva Pogorelića). Kot ima vsak član žirije svoj osebni kriterij in tolmačenje, ki ga vodi skozi ocenjevanje, tako ima vsak udeleženec svojo interpretacijo, v čemer je morda tudi največja skrivnost Chopinove umetnosti saj je sam izjavil:»Če hočeš vedeti resnico o meni, moraš igrati s svojimi čustvi, ne z mojimi.«

            Tudi mi smo domov odnesli veliko »močnih čustev« in novih zvočnih vtisov, kar nas bo še v prihodnje motiviralo in morda popeljalo v podobno zvočno dogodivščino. 

Selma Chicco