DNEVI KITARE V KOPRU

Center za glasbeno vzgojo Koper je z izvedbo trodnevnega seminarja za učitelje kitare v dneh od 6. do 8. decembra 2001 prekinil več kot dvoletni premor v seriji tovrstnih seminarjev po katalogu stalnega strokovnega spopolnjevanja. Glasbena šola Koper je tudi tokrat pokazala izreden smisel za organizacijo najzahtevnejših projektov, gostoljubnost in profesionalnost zaposlenih pa nam obetata nadaljevanje izobraževalnih dogodkov tudi v prihodnjih letih.

   Nikakor ne moremo biti presenečeni nad tem novim glasbenim dogodkom na Obali, saj se glasbene aktivnosti v organizaciji Centra za glasbeno vzgojo, Društva prijateljev glasbe in Mestne občine Koper nenehno vrstijo. Dvorana Glasbene šole Koper, ki je še pred nekaj dnevi gostila tekmovalce 1. tekmovanja Vladimir Lovec - Ivan Šček, je znova zaživela s kitarskimi pedagogi iz vse Slovenije ter predavatelji iz sosednje Italije. Mlada profesorja Lucia Pizzutell in Paolo Pegoraro sta udeležencem pripravila vrsto teoretičnih in praktičnih predavanj, pozornost navzočih pa je bila vsekakor najbolj usmerjena v predloge prof. Pegorara glede letošnjega tekmovanja kitarskih duov.

   Prvi dan je bil namenjen predavanjem prof. Lucie Pizzutell. Izkušena kitaristka, specializirana za področje kitarske didaktike, ritmike, analize, kompozicije in improvizacije, je za nas izbrala teme o poučevanju nižjih razredov glasbene šole ter o fizični in psihični pripravi otrok na nastopanje. V njenih predavanjih o vzgoji učenca, planiranju dela, memoriranju, pripravljanju učencev na nastope, psihološki momentih med samim koncertom in še čem je bilo opaziti, da že za bežen vpogled v njeno znanje ne zadostuje eno samo četrtkovo popoldne. Sprašujem se, koliko povedanega lahko učitelj kitare uporabi pri vsakdanjem delu. Verjetno malo, a največkrat se z izgovorom o jalovosti prazne teorije ne potrudimo dovolj za njeno aplikacijo v praksi, in tako namesto tolikokrat poudarjene pedagoške ustvarjalnosti in inovativnosti sledi apatična stagnacija. Pa vendar, nekaj zelo praktičnih, rokodelskih podatkov smo to popoldne slišali iz ust mojstra Roberta de Mirande, ki je s pomočjo grafoskopa predstavil proces nastanka koncertne kitare, uporabo materialov pri njeni izdelavi, razliko med kitarami najbolj poznanih proizvajalcev in podobno.

   Sledila sta dva dneva individualnega dela z učenci udeležencev seminarja, ki ga je prof. Pegoraro pričel s postopnim skupinskim ogrevanjem prek zaporedja dokaj preprostih tehničnih vaj za kitaro.

Kitarski mojster Paolo Pegoraro se lahko pohvali s številnimi lovorikami na domačih in mednarodnih tekmovanjih, gostovanji na uglednih kitarskih festivalih in dobrimi kritikami tudi najstrožjih glasbenih ocenjevalcev. Kritik Detlev Bork je ob izidu njegove zgoščenke zapisal: "Paolo Pegoraro se dokazuje kot prefinjen interpret z zanesljivo tehniko in romantičnim pristopom, lepim fraziranjem in prepričljivimi idejami, vsekakor pa je Prgoraro eden redkih kitaristov, ki vedo, kako igrati kompozicije počasnih tempov." Nagnjenost k romantičnim stvaritvam je Paolo odkrito pokazal tudi z naslovom svoje Akademije za glasbo v Pordenonu, saj se imenuje prav po kitarskem Chopinu Franciscu Tárregi. Njegova šola se zdi nekakšna imitacija načina igranja Davida Russella, svetovno priznanega kitarista, sicer pa rednega gosta na italijanskih festivalih in idola številnih italijanskih kitaristov. Sproščenost, način produkcije in kakovost tona so nedvomno elementi, vredni posnemanja tudi med našimi pedagogi. Ne potrebujemo osciloskopa in dodatne avdio-tehnične opreme za analizo frekvenčnega spektra zvena, da bi dokazali kvaliteten, plemenit ton takšnega pristopa k igranju na kitaro. Pri tem moram spomniti vse pozorne poslušalce, da kakovosten, plemenit ton ni stvar osebnega okusa, pač pa je definiran z močno prisotnostjo nižjih višjeharmonskih frekvenc oziroma alikvotov, kot jim pravimo glasbeniki. In ravno takšen ton zna prof. Pegoraro elegantno zvabiti iz inštrumenta, kitare Dammann, ki, kot kaže s svojimi akustičnimi lastnostmi prav podpira takšno igranje. Gostujoči predavatelj je bil dobra izbira organizatorjev, saj s svojo sodobno progresivno tehniko spada med najboljše kitariste v našem ožjem evropskem prostoru. Januarja 2000 je že predaval na enodnevnem seminarju na Glasbeni šoli Franca Šturma in prijetni vtisi na obeh straneh so že takrat napovedovali nova sodelovanja.

   Spremljajoča dogajanja kitarskih dnevov v Kopru so sestavljale prodajne razstave koncertnih kitar izdelovalcev Roberta de Mirande iz Italije in Mladena Frankovića iz Hrvaške ter notne literature M. P. Musica di Maurizio Poles. Za takšne priložnosti nepogrešljivi večerni koncerti so bili realizirani ob pomoči Društva prijateljev glasbe Koper, poslušali pa smo poleg koncerta prof. Paola Pegorara in zaključnega koncerta udeležencev seminarja še koncert študentov Akademije za glasbo Francisca Tárrege iz Pordenona. V skoraj dve uri trajajoči predstavitvi uspešnih študentov je največ navdušenja požela zaključna Sonata v D-duru Maria Castelnuova Tedesca.

Ta razkošna kompozicija ima malo tovrstnih primerjav za kitaro v tem času in zaradi tehnične zahtevnosti in interpretacijskega izziva še vedno velja za nekakšen poligon umetniškega dokazovanja samo najboljših. Lahkotnost njene izvedbe pod prsti Maura Zanatte, ki se je je lotil samozavestno, v hitrem in stabilnem tempu, tehnično zanesljivo, čisto, s širokim dinamičnim razponom, je zavajajoče prikazala to cenjeno delo kot tehnično povprečno. Občudovanja vreden nastop. Največ, kar bi smeli pogrešati, je le nekaj več pasažne impulzivnosti in nasprotnih barv, ki bi v kontrastu s kakovostnim tonom poudarile mojstrsko zapisano formalno strukturo sonate in popestrile maratonsko štiristavčno delo.

   Slovenski učitelji kitare smo v zadnjih letih pripravili kar veliko izobraževalnih seminarjev, kjer so predavali cenjeni profesorji iz tujine. Za GŠ Velenje, SGBŠ Ljubljana in GŠ Franca Šturma se zdaj v Centru za glasbeno vzgojo Koper ponuja novo središče vsakoletnih strokovnih spopolnjevanj, druženj, izmenjave mnenj in informacij. Vabljenje tujih strokovnjakov k sodelovanju na izobraževalne dneve pomeni, da doma še ne zmoremo tako visokega pedagoškega in umetniškega nivoja na kitarskem področju, kot ga imajo sosedje.

Priznavanje samo je sicer že kal razvoja, vendar ko pri nas gostujejo tujci, je prav, da jim samozavestno pokažemo tudi domače uspešne pedagoške dosežke. Pohvale vredna se mi namreč zdijo predstavitev zgoščenke in koncert mladega obetavnega kitarista Marka Ferlana iz Brežic ter nastop Tanje Brecelj med študenti iz Pordenona.

   Dvorana Glasbene šole Koper je bila zadnja v lanskoletni seriji preizkusnih odrov

mojih učencev, ki so z nastopi po Sloveniji utrjevali izvajalsko prakso za poznejša tako pomembna mednarodna tekmovanja. Mlada ekipa zagnanih organizatorjev nam je že takrat pripravila topel sprejem, s pripravo Dnevov kitare pa se je prikupila tudi mnogim drugim učiteljem. Udeleženci nismo prezrli tudi opremljenosti prostorov z video-tehniko, kar nam je dalo slutiti, da eden izmed kitaristov odlično obvlada ravnanje s tehničnimi aparati. Menda je nekdo imel težave z avtomatom za pripravo kave. Nesrečnež bo prihodnje leto verjetno že znal pravočasno pristaviti kozarec.

Anton Črnugelj