MEDNARODNA POLETNA KLAVIRSKA ŠOLA prof. LOVRA POGORELIĆA V KOPRU

 

“Ob Vaših urah sem se naučil veliko novega in začel doživljati glasbo kot del sebe...”

 

Glasba kot majhen in obenem neskončen del življenja živi v vsakem človeku. Lahko obstane brez posameznika, toda posameznik ne more brez nje. Posveča pa se ji le tisti, ki jo resnično ljubi.

Smisel klavirskih šol je prav v tem, da dognanja velikih postanejo splošna dobrina. Gre za predvajanje v živo. Poleg strokovnih, zgodovinskih, oblikovnih, harmonskih in drugih analiz, ki jih  lahko poiščemo v literaturi, je ZVOK tisti, ki opredeli smisel vsega napisanega. Na mnogih posnetkih in koncertih lahko najdemo informacije o zvoku, toda »skrivnosti« kontakta z inštrumentom, komplekse prijemov in dotikov ter načine, kako do njih pridemo, lahko spoznamo samo »v živo«. Največ pa takrat, ko v predavatelju gori ljubezen do resnice.

Vse to se je od 27. junija do 7. julija 2001 dogajalo na Prvi mednarodni poletni šoli prof. Lovra Pogorelića v Kopru.

Načrtovana je bila kot vsaka klavirska šola z odprtimi učnimi urami in koncertom udeležencev. Nepričakovanega - lepega pa je bilo veliko več. Vse dimenzije, od mladih pianističnih korakov do zaključnega koncerta ter nepozabnega klavirskega recitala pianista in pedagoga prof. Lovra Pogorelića, so se stopile v en sam povzetek: POZITIVNOST v globokem pomenu besede.

Prvi glasbeni učitelj pianista Lovra Pogorelića je bil njegov oče Ivan, akademski glasbenik. Od dvanajstega leta dalje se je učil pri ruskem pianistu in pedagogu Konstantinu Boginu. Kot trinajstletnik je na svojem prvem recitalu igral Chopina, Schumanna, Liszta in Rahmaninova, dve leti pozneje pa je v Dubrovniku s tamkajšnjimi simfoniki prvič nastopil kot solist v klavirskem koncertu Roberta Schumanna.

Po končanem študiju je odšel v Pariz, kjer je pod pokroviteljstvom fondacije Crédit National večkrat koncertiral ter posnel svojo prvo CD ploščo ter glasbeni DVD. Redno koncertira vse od leta 1987. S samostojnimi recitali ali kot solist z različnimi orkestri je gostoval v večjem delu Evrope, v Kanadi, ZDA ter na Japonskem. Hrvaška televizija je pred kratkim o njem posnela dokumentarno oddajo. Od študijskega leta 1998/99 poučuje klavir na zagrebški Glasbeni akademiji. Leta 1999 je ustanovil festival »Paško poletje«, ki ga vodi kot umetniški direktor.

            Kljub veliki zaposlenosti se je prof. Pogorelić ljubeznivo odzval povabilu koprske glasbene šole, da bi vodil klavirskao šolo. Začela se je zelo nenavadno.

Prvo srečanje je bilo predvideno 27. junija ob 18. uri vendar je letalo, s katerim naj bi prišel iz Dubrovnika, kjer je prejšnji večer imel recital, zamujalo. Čakali smo. Nestrpnost se je stopnjevala, vse dokler se na vratih koprske koncertne dvorane okoli 21. ure ni pojavil ON. Impresioniral nas je, vendar je z mehkimi pozdravnimi besedami sprostil naelektreno vzdušje. Želel je takoj spoznati mlade pianiste skozi glasbo ter jih zaprosil, naj vsak zaigra del programa. Na koncu »koncerta« nam je na našo prošnjo podaril zvoke Debussyjevih »Pagod«. Njegova glasba je kot ena najplemenitejših oblik komunikacije obogatila vse prisotne. Poleg vrhunskega pianizma ima prof. Pogorelić še eno veliko odliko - govorniško milino. Besede, namenjene vsakemu bitju, so précej ustvarile toplo vzdušje, ki nas je obdajalo ves čas trajanja poletne šole.

            Časovna razporeditev pouka je na našo srečo doživela več dopolnil. Dela je bilo veliko več, kot je bilo sprva predvideno. Vsakič z ogromnim zaletom. Profesor si je na samem začetku »zastavil nalogo«, da bo z vsakim udeležencem predelal celoten program, kar mu je tudi uspevalo. Iz ure v uro se je kvaliteta interpretacij stopnjevala. Vodili celotnega pouka sta bili kompleksnost in hkrati preprostost. Pri vsakem mladem pianistu je takoj poiskal bistvo stvari, potem pa iz njega izpeljal pravilne, svetle obrise misli in tako vsakemu posamezniku odkril nova duhovna razsežja. Pri tem se je zavedal, da ne gre samo za usvajanje ustreznih prvin, temveč tudi za njihovo smotrno razvrščanje v času. Udeležence je naučil, kako naj vadijo. Transparentno in sistematično je razlagal vse stopnje priprave skladbe. Vsi njegovi postopki so bili usmerjeni v prihodnost, kar dokazuje tudi dejstvo, da je ob delu z mladimi glasbeniki že premišljeval o njihovem nadaljnjem razvoju ter jim ob zaključku poletne šole izročil pismo s seznamom literature, ki naj jo obdelajo naslednje šolsko leto. Sistemi so zasnovani na poznavanju zakonitosti, na življenskih načelih, so dejstva, vendar je njihov smisel potrebno razložiti. Z »očetovsko« potrpežljivostjo je spoštoval osebnost vsakega mladega pianista. Ti pa so mu vračali z ljubeznijo, vzljubili so glasbo, ki so jo igrali, in svojo ustvarjalnost.

            Klavirski recital pianista Lovra Pogorelića 5. julija 2001 je bil posebno doživetje. Spored je obsegal devet preludijev Sergeja Rahmaninova ter cikluse: Pour le piano, Estampes in L'Isle Joyeuse Clauda Debussja. V dvorani je vladalo vzdušje veliko pričakovanje. Na oder je stopil človek z ogromno karizmo, ki v trenutku vzbudi spoštovanje. Do klavirja je stopal počasi, kot v sanjah, ki so se neopazno prelevile v zvoke. Igral je s popolnoma sproščeno mimiko, kot da podoživlja trenutke, ki so se nekoč že zgodili.Njegova bujna interpretacija je plapolala od navdiha...Žal beseda odpove, ko želi zvesteje podati občutja.

            Dan po koncertu smo se zlagoma vračali v realni svet. Zjutraj je bila napovedana generalna vaja za zaključni koncert Prve mednarodne poletne klavirske šole prof. Lovra Pogorelića. Vsi udeleženci so sedeli v dvorani, da bi prijateljsko drug drugega bodrili. Profesor je delil še poslednje nasvete. Do zadnjega trenutka je v vsakem glasbeniku spodbujal iskanje osebnega izraza. Vsem je vlil samozavest.

            Zaključni koncert je bil krona večdnevnega dogajanja. Nekaj trenutkov preden se je pojavil na odru prvi nastopajoči, je mlade pianiste prevevalo pravo koncertno vzdušje. Vsi so bili polni pričakovanj, vendar nihče ni imel treme. Želeli so igrati, pokazati, kaj so se naučili, dati vse iz sebe. In zares, z raznolikimi interpretacijami so se zahvaljevali učitelju.

Po koncertu so se vrstili slavnostni govori, fotografiranje, darila, solze slovesa in seveda ogromna torta v obliki klavirja, ki smo si jo razdelili tako, kot smo vse dni delili občutek pripadnosti.

Poleg ogromnega znanja in genialnega talenta veje iz Lovra Pogorelića dobrodušnost, tista posebna dobrodušnost, ki odlikuje velike. Prav to nas je pri njem najbolj privlačilo. Sistematičnost duha in širina njegovega razmišljanja imata velik vpliv na mlade ljudi. Pojmovanje zvoka pri njih še ni tako razvito in izbrušeno, on pa ve, da bodo v sebi našli žlahten ton le, če bodo v slišanem spoznali lepoto glasbe. 

                                                                                                                                

Aleksandra Alavanja Drucker