NOVI USPEHI PRIMORSKIH BALETNIH PLESALCEV
24. in 25. novembra 2001 je v Ljubljani potekalo 5. državno tekmovanje mladih slovenskih baletnih plesalcev. Že drugič zapored so se ga udeležili tudi primorski baletniki in dosegli lepe uspehe:
skupina A
Elizaveta Semenjuk 58,33 točk
Katarina Kete 78,67 točk. in PRIZNANJE
Nina Pertot, sicer gojenka SGBŠ Maribor, 78,67 točk. in PRIZNANJE
Nastja Bremec 85 točk,1. mesto in BRONASTO PLAKETO
skupina B
Rene Kordež 61,67 točk
Balet se zadnja leta na Primorskem lepo razvija in mladi plesalci imajo za seboj kar nekaj dosežkov, zato sem obiskala njihovega mentorja Sergeja Semenjuka in ga prosila, da nam predstavi svoje delo in načrte za prihodnost.
Je to bilo prvo tekmovanje, kjer so sodelovali vaši učenci?
Do sedaj smo se udeležili štirih tekmovanj; na prvem pred dvema letoma na 4. državnem tekmovanju v Mariboru, so nastopile Nastja Bremec, Katarina Kete in Elizaveta Semenjuk. Naslednje je bilo mednarodno tekmovanje plesalcev v Freiburgu lansko leto, ki so se ga udeležile iste plesalke; spomladi 2001 je bilo tekmovanje na Dunaju, kjer so bili tekmovalci celo iz Amerike, Japonske, Rusije… Prejšnji teden pa smo zastopali Primorsko na 5. državnem tekmovanju v Ljubljani.
Ste bili zadovoljni z nastopi svojih gojencev?
Zelo zadovoljen, saj so glede na svojo mladost in razmere za delo pokazali veliko sposobnosti. Poudariti moram, da na državnem tekmovanju A-kategorija zajema plesalce do 17. leta starosti. To pomeni, da naša najmlajša, Katarina Kete, tekmuje s štiri leta starejšimi plesalkami, kar je ogromna razlika. Kljub temu so se letos naši odlično uvrstili, saj je Nastja Bremec dosegla celo 1. mesto.
Kakšna so tekmovanja v tujini v primerjavi z našimi?
V Freiburgu ni bilo samo ene discipline, ampak jih je bilo več to je bilo v bistvu plesno tekmovanje v širokem pomenu. Poleg klasičnega baleta so bile še discipline jazz baleta, hip-hopa, hortona ipd.
Nasprotno pa je na Dunaju veliko tekmovanje v klasičnem baletu. Tja pridejo gojenci »močnih« baletnih šol iz celega sveta.
Načrtujete udeležbo še na kakšnem tekmovanju v tujini?
Vedno kaj načrtujemo, toda uresničitev je odvisna od mnogih okoliščin.
Poleg tekmovanj ste s svojo ženo Irino Visočinenko pripravili tudi dve večji predstavi: balet Hrestač na glasbo P. I. Čajkovskega in Sneguljčico na glasbo Kruna Cipcija.
V ti dve predstavi smo vključili skoraj vse gojence z obeh glasbenih šol, kjer poučujem iz Nove Gorice in Ajdovščine. Hrestač je bil na odru Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici izveden celo petnajstkrat. Na gostovanja po Sloveniji in Italiji pa na žalost nismo mogli zaradi čisto tehničnih težav scena je bila tako težka, da bi samo za dva stebra, ki sta bila postavljena na oder v drugem dejanju, potrebovali en tovornjak. To predstavlja ogromne stroške in je bilo seveda tako gostovanje neizvedljivo.
S Sneguljčico, ki je bila premierno uprizorjena spomladi 2001, pa smo v PDG-ju nastopili osemkrat, v decembru pa bomo gostovali v ljubljanski Operi.
Scena tu ni problem?
Ne, scena je narisana in predvajana na diapozitivih, zato jo lahko »odnesemo« kamorkoli brez tovornjakov.
V obeh predstavah je nekaj vlog tudi za odrasle plesalce npr. lovec v Sneguljčici, princ, čarovnica… Kdo jih pleše?
Lovca sem plesal kar sam, princa pa je zaplesal prvi solist ljubljanskega baletnega ansambla Viktor Isajčev, kar je za naše gojenke dobra izkušnja, saj so lahko plesale s profesionalcem.
Pri vašem delu vam zelo pomaga žena, Irina Visočinenko.
Ideje in risbe za kostume so njeno delo, prav tako scena, odplesala. pa je tudi nekaj vlog.
Nam lahko poveste kaj o vaših začetkih kje in kdaj ste začeli plesati?
Odraščal sem v Odesi, kjer sem se z devetimi leti začel učiti baleta. Srečo sem imel, ker so me učili dobri pedagogi, tako da sem bil komaj petnajstleten sprejet v odeško Operno gledališče moja prva predstava je bil Spartak. S sedemnajstimi sem odšel v Kijev in tam študiral na Višji baletni šoli, obenem pa plesal v tamkajšnjem Teatru klasičnega baleta. Nato pa sem dobil zaposlitev v kijevskem Otroškem baletnem gledališču, kjer smo seveda poleg otroških predstav postavljali na oder tudi zahtevnejša dela. Leta 1991 pa sem prišel v Ljubljano za solista v baletnem ansamblu Ljubljanske Opere.
Spominjam se, da je nekdanja ravnateljica GŠ Ajdovščina že pred veliko leti razmišljala o uvedbi baleta v ajdovsko glasbeno šolo, toda takrat ni bilo odziva med profesionalnimi plesalci, ki bi lahko poučevali. Kako je vas zanesla usoda prav k nam na Primorsko?
Življenje je pač tako nikoli ne veš, kam te bo »zaneslo«, kot ste rekli. Delovna doba plesalca je kratka v Rusiji 20 let, pri vas v Sloveniji pa 26 let zato se je bilo treba pač odločiti za poučevanje. Leta 1996 sem se srečal s tedanjo ravnateljico GŠ Nova Gorica, Božico Ambrožič, in ta me je povabila k sodelovanju. Seveda sem sprejel, prav tako pa tudi ponudbo ravnateljice GŠ Ajdovščina, Martine Černe Vodopivec, leto zatem. Tako zdaj poučujem na obeh šolah.
V teh šestih letih ste pripravili nešteto nastopov v okviru šole in tudi na drugih prireditvah veliko sodelujete.
V čast mi je, da smo septembra 2001 ob 1000. letnici Solkana zaplesali pred predsednikom države Milanom Kučanom. Vseh nastopov pa je bilo res ogromno.
Kaj si pri vašem delu še želite, kakšne izboljšave, pogoje za delo…
Vsekakor boljše delovne razmere, čeprav se obe ravnateljici zelo trudita, da bi mi zagotovili primerne prostore. V Ajdovščini imamo dvoranico, vendar premajhno, v Novi Gorici pa takega prostora ni in vadimo v OŠ v Solkanu. Že sedaj pa je seveda treba misliti tudi na podmladek, privabiti male otroke, da se začnejo čimbolj zgodaj učiti baleta (lahko tudi petletni), kajti vsako leto je dragoceno. Tudi pouka je premalo, dvakrat tedensko po 45 minut. Balet je specifičen, ni kot instrument, kjer otroci lahko vadijo doma. Tu je potrebna vsakodnevna vaja pod mentorjevim vodstvom mentorja. Ministrstvo pa žal ne odobri več ur na teden za balet v nižjih GŠ.
Je zanimanje za balet med fanti enako kot med dekleti?
Med fanti jih veliko odneha, ko pridejo v puberteto postanejo sramežljivi in kar izgubijo voljo. Seveda ne vsi Rene Kordež iz Nove Gorice je vztrajal in dosega lepe uspehe. Pri dekletih je več zanimanja in manj opuščajo baletno šolanje.
Za prihodnost načrtujete podobne predstave kot sta bili Hrestač in Sneguljčica, torej si lahko obetamo še veliko lepih trenutkov ob plesu?
Veliko načrtov imamo, saj nam dajejo uspehi polet in tudi dovolj obetavnih plesalcev imamo, da z njimi lahko delamo.
Sergeju Semenjuku ter njegovi ženi in tudi mentorici Irini Visočinenko želimo še mnogo uspehov pri njunem delu, mladim plesalcem pa vztrajnosti in energije, da bodo zmogli uresničiti svoje cilje.
Nada Paškvan