ODMEVI S SEMINARJA ZA FLAVTO

Od petka, 23., do nedelje, 25. novembra 2001, je v Glasbeni šoli Domžale potekal seminar za flavto. Ti dnevi so minili, kot bi mignil. Za to so zaslužnai predvsem zgledna organizacija šole gostiteljice, njen ravnatelj prof. Anton Savnik ter neutrudni izr. prof. Matej Zupan z Akademije za glasbo v Ljubljani. Le-ta že vrsto let zapored privablja v Slovenijo številne domače  mednje vsekakor štejemo tudi Ireno Grafenauer  in tuje ugledne flavtiste. Ob imenu Mateja Zupana pa se nikakor ne morem izogniti poudarku, da je prav on tudi pobudnik in ustanovitelj Mednarodnega srečanja flavtistov. Vsako drugo leto od 1996 dalje poteka v Zagorju ob Savi in s svojimi dejavnostmi nenehno približuje svetovno flavtistično izvajalsko in pedagoško prakso rodovom slovenskih učencev, dijakov, študentov in njihovih učiteljev.

Tokrat je povabil prof. Susan Milan iz Londona. Njene izkušnje segajo od igranja v Kraljevem filharmoničnem orkestru (kot prva ženska) do samostojne solistične kariere z nastopanji na vseh koncih sveta, snemanja za BBC in poučevanja na »Royal College of Music« v Londonu, kjer je tudi sama dokončala svoj študij.

Seminar je potekal po ustaljeni navadi. Skupno 22 flavtistov, natančneje 19 učencev, dijakov in študentov ter poklicnih glasbenikov (med slednjimi Alenka Goršič iz Mariborske ter Nataša Paklar Markovič iz Slovenske filharmonije) in trio flavt »Pan« so se s svojim programom pred budnimi očmi in ušesi kakih petdeset učiteljev slovenskih glasbenih šol po vnaprej pripravljenem urniku predstavili prof. Milanovi. V soboto zvečer pa smo bili priča tudi njenemu solističnemu koncertu. Prof. Susan Milan je ob vzorni klavirski spremljavi Blaža Puciharja (umetniškega sodelavca korepetitorja z ljubljanske Akademije za glasbo, ki je tudi ves čas korepetiral vsem aktivnim udeležencem seminarja) izvedla Telemanna, Sichlerja, Debussyja, Martina, njej posvečeno delo R. R. Benetta z naslovom Summer Music Air Toruja Takemitsuja za flavto solo in priljubljeno Sonato Otarja Taktakišvilija. Kot dodatek pa smo slišali Ave Mario Charlesa Gounoda. Prof. Milanova nas je navdušila predvsem s precejšnjo barvno paleto flavtističnega zvoka, dinamičnimi razsežnostmi in muzikalnostjo, zlasti v počasnih, razmišljujočih odlomkih, ter z interpretacijskim pristopom do pestrega izbora glasbene literature nasploh.

Pri delu z aktivnimi udeleženci seminarja vseh starosti se je odlikovala z izredno pedagoško intuicijo in širino od skorajda viktorijanske strogosti in natančnosti do prave materinske topline. Razumela je marsikatero tehnično težavo in jo  za večino od nas  povsem na nov način razlagala. Odkrito je treba priznati, da nas je nekoliko zmedla predvsem z osnovno držo oziroma postavitvijo flavte, pri tem je glava flavte skoraj za 90 (kotnih) stopinj obrnjena proti flavtistovim ustom. Odprtina na ustniku je približno v liniji paličastih povezav med zaklopkami na trupu. S tem se spremeni tudi položaj rok. Prsti desne roke so skoraj v takem položaju kot na primer na klaviaturi. Vsekakor pa se je izkazala v razlagi preponskega dihanja. Povedala, da je temu »problemu« namenila veliko časa tudi s fiziološkega vidika, skupaj s svojim možem zdravnikom. Vedno znova je dokazovala, da zelo dobro pozna tako flavtistično kot drugo glasbeno literaturo in svetovno založništvo s tega področja. Kar nekajkrat se je namreč kdo izmed učencev znašel v zadregi, ker ni imel ustrezne notne izdaje, zlasti pri baročnih in klasičnih delih. Tako smo se učitelji ponovno znašli pred nalogo poiskati ustrezno (pravo?!) notno izdajo. Metronomske oznake, so na primer, razen v sodobnejši literaturi, nedopustne, sredstvo omejevanja interpretacije, artikulacija mora biti prilagojena komorni igri… Veliko ali celo največ pozornosti je namenila fraziranju: »V glasbi si je treba vzeti čas, najti v njej ustrezen prostor v nenehnem toku, glasba je kot drama…« Postregla je s številnimi primerjavimi »zunaj glasbe«, še posebej pri skladbah francoske klasične flavtistične literature iz preteklega stoletja (F. Poulenc: Sonata, J. Ibert: Mali beli osliček, G. Enesco: Cantabile et presto idr.). Nedvomno je na tem področju velika specialistka.

Njena največja poslastica pa so nedvomno počasni stavki baročnih sonat, predvsem zaradi njihovega ornamentiranja. Izhajala je iz dveh misli: »Okraševanje je lepšanje tistega, kar je kdo pred nami že povedal« in »Počasni stavek je kvazi kadenca«. Ni nas pozabila opozoriti, da pri njuni interpretaciji obstaja velika nevarnost, da zaidemo v romantične vode…

Tako so minevale učne ure; čas za kosilo in vmesni 15-minutni odmori so bili vselej prekratki, da bi vsi udeleženci vse, kar smo slišali, sproti prediskutirali. Seminar je brez dvoma tudi priložnost za izmenjavo naših pogledov na poslanstvo, na vzgojo bodočih potencialov, na izkušnje, ki smo jih pridobili v času šolanja in pri delu…

In ker sem že omenjal udeležence, naj poudarim, da so bile dostojno zastopane tudi primorske »barve«.

Med poslušalci  pasivnimi udeleženci, se je zbralo lepo število učiteljev, medtem ko sta dve dijakinji nastopali tudi aktivno in sicer: Irena Kavčič 3. letnik VGI GG Koper, razred prof. Alenke Zupan (program: F. Poulenc: Sonata, 1. in 2. stavek), in Urška Makovec, 7. letnik nadstandardnega programa GŠ Nova Gorica, razred akad.glas. Matjaža Šurca (z Mozartovim Rondojem

KV 373).

Seminar se je zaključil v ganljivem vzdušju slovesa, z željami za nadaljnje uspehe in splošnim navdušenjem ter občutki, da bomo pridobljeno izkušnjo uporabili ali vsaj preizkusili.

Matjaž Šurc