POGOVOR Z INGRID SILIČ,

PROFESORICO KLAVIRJA NA GLASBENI ŠOLI NOVA GORICA

Ime Ingrid Silič je že dolgo znano v primorskem prostoru, zadnja leta pa je s svojimi uspehi opozorila nase tudi širše. Med njimi moramo na prvo mesto postaviti dve prvi nagradi in dve drugi mesti na Mednarodnih tekmovanjih mladih instrumentalistov v San Bartolomeu al Mare ter Povolettu ter prvo nagrado na Državnem tekmovanju v Ljubljani marca 2001. Znana je kot izvrstna korepetitorka učencem, ki so tudi zaradi njene »podpore« osvajali najvišje nagrade doma in na tujem. Dve leti je vodila aktiv klavirskih pedagogov Primorske, v času koncertantne kariere pa je nanizala številne odmevne recitale in koncerte, zato ji je bilo trikrat zaupano članstvo v žiriji na mednarodnih tekmovanjih, dvakrat pa predsedovanje žiriji na regijskih tekmovanjih Primorske. Dovolj razlogov torej za napredovanje v najvišji naziv na področju šolstva, ki ga je na predlog ravnateljice podprl celoten kolektiv. Ob tem izjemnem dogodku je nastal ta pogovor z njo.

Koliko je dejstvo, da izhajaš iz glasbene družine, vplivalo na tvojo zgodnjo odločitev, da se glasbi poklicno zapišeš?

Res je, da je iz mojega ožjega in širšega sorodstva izšlo precej poklicnih glasbenikov, vendar sta name odločilno vplivala moja starša, sicer strastna ljubitelja umetnosti, še posebno pa glasbe, ter moja prva učiteljica klavirja Alojzija Peršič. Nepozabni so spomini na ure prepevanja in poslušanja glasbe v varnem družinskem krogu, ki so nedvomno prebudile moje nagnjenje in zanimanje za glasbo, prof. Peršičeva pa je s svojim pristopom do klavirske igre in lastnim navdušenjem tudi mene »zastrupila« do te mere, da sem se po končani osemletki vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljani.

Nam lahko zaupaš, kdo je bil tvoj vzornik v koncertni pianistiki?

Po mojem mnenju glasbenik ne more imeti celo življenje istega vzornika, saj se z dozorevanjem spreminjajo tudi pogledi in okusi. V mladosti mi je bilo všeč veliko pianistov, zato ne bi nobenega posebej izpostavljala. Popolnoma nov svet pa se mi je odstrl s prihodom v Moskvo, kjer sem dve leti študirala na Konservatoriju P.I. Čajkovskega pri T.D.Gutmanu, učencu in nekaj časa tudi asistentu genialnega ruskega pedagoga in pianista H.Neuhausa. Osvajanje in sprejemanje glavne značilnosti njegove šole z razumevanjem glasbe kot celote ob iskanju visokega umetniškega izraza, poslušanje številnih raznovrstnih koncertov v veliki dvorani konservatorija ter še posebej srečanje z veličino in duhovno močjo S. Richterja  vse to je odločilno vplivalo na oblikovanje mojega glasbenega okusa.

Kateri so na tvoji vrednostni lestvici največji dosežki v času aktivne koncertantne kariere?

V svojem petnajsletnem koncertnem delovanju sem izvedla okrog sto recitalov in koncertov z orkestrom v Sloveniji, Italiji in Nemčiji, ki so me večinoma poustvarjalno zadovoljili. Najbolj pa mi ostaja v spominu recital v veliki dvorani Teatra Reggia v Torinu, ki je bil zelo odmeven, saj sem pohvale prejela tako od zahtevne in glasbeno zelo izobražene publike kot tudi kritike. V dvorani, ki sprejme okrog tisoč dvesto ljudi, sem v abonmaju nedeljskih matinej, ki so bile posvečene Bachovi glasbi in v katerem je sodelovala tudi odlična pianistka Maria Tipo, igrala Francosko suito št. 6 ter Francosko uverturo v h-molu. Vesela sem, da je ta, po mojem mnenju najpomembnejši uspeh moje koncertantne kariere ostal zapisan tudi na plošči.

S katerimi težavami, vprašanji in izzivi si se srečala na začetku ponovno obujene pedagoške aktivnosti?

Pedagoškega dela kljub koncertni dejavnosti pravzaprav nikoli nisem opustila. Res je, da njuna povezava terja veliko energije, vendar mislim, da zelo pozitivno vpliva  na učni proces.

Uspešen učitelj inštrumenta mora poleg psiholoških in pedagoških znanj ter osebnostne širine obvladovati tudi izrazne možnosti inštrumenta. Zato pa so izkušnje, ki si jih pridobiš na odru, zelo dragocene. Doslej sem učila otroke različnih razponov glasbenih sposobnosti, ob njih pa sem si večkrat zastavila vprašanje, kakšen naj bo namen mojega dela. Mislim, da ima naš poklic dva poglavitna cilja: prvi je poiskati nadarjene otroke, jih strokovno voditi in usmerjati na poklicno glasbeno pot. Ker je takih otrok na naših šolah malo, vidim drugi namen v glasbenem zaveščanju, izobraževanju  in vzgoji kulturnega okolja in publike. Le taka bo v koncertnih dvoranah sposobna razlikovati in oceniti glasbene poustvarjalce.

Kako začutiš, da imaš v razredu obetavnega začetnika, in v čem je pri nadaljnjem delu skrivnost tvojega uspeha?

V začetku so najpomembnejše njegove prirojene glasbene sposobnosti, pri nadaljnjem razvoju pa igra veliko vlogo tudi učenčeva osebnost. Menim, da je tvegano na hitro postavljati sodbe o njegovih sposobnostih, ker se le-te razvijajo in nas učenec vedno lahko preseneti. Potrebno pa je verjeti v učence, jim zaupati in se pustiti presenetiti s čim novim. Vesela sem njihovega glasbenega razvoja in osamosvajanja. Kar pa se mojega dela tiče, ne vidim v njem nobenih posebnih skrivnosti. Delam pošteno v mejah svojih sposobnosti, znanje pa skušam nesebično razdajati.

Nam lahko zaupaš, koliko je tesno sodelovanje s tvojim soprogom vplivalo na tvoje pedagoško delo?

Glasbene sposobnosti svojega moža zelo visoko cenim. Na mojstrskih tečajih sem se kot aktivna in pasivna udeleženka srečala s številnimi priznanimi klavirskimi pedagogi, zato lahko trdim, da je prof. Gadžijev eden najboljših sedanjega časa. Njegov pristop do poučevanja je nekaj posebnega, lekcije so vedno zanimive, ker je poln idej in umetniške energije. S poučevanjem, mojstrskimi tečaji in koncertiranjem je zelo zaseden, zato se v prostem času nerad pogovarja o delu. Občasno mi pomaga s konkretnimi nasveti, ki jih zaradi njihove jasnosti in točnosti zelo cenim.

Uspešno delo bogato obrodi. Kateri sadovi ti največ pomenijo?

Zadnjih nekaj let se moji učenci vračajo z mednarodnih tekmovanj z najvišjimi nagradami, nazadnje pa sem se razveselila prve nagrade na Državnem tekmovanju v Ljubljani, ki jo je osvojil moj učenec Anže Vrabec. Mislim, da s tem rezultatom še nisem dosegla svojega pedagoškega maksimuma in da je pred mano še veliko zanimivega dela in novih uspehov.

Kakšni so tvoji načrti v bližnji prihodnosti ?

Klavir poučujem že dvajset let in čutim, da bi svoje znanje in izkušnje morala posredovati glasbeno sposobnejšim učencem. Zato  sem si postavila kot izziv in cilj, da jih poiščem in vzgojim.

Pogovor pripravila

Patricija Rutar-Valič