PORTRETI PROFESORJEV GM TRST

 

ALEKSANDER ROJC-INTELEKTUALEC OB KLAVIRJU

Pedagoški poklic je naporna dejavnost, katere zadovoljiva izvršitev terja veliko truda in časa; večkrat se prav zaradi tega mnogi glasbeniki odpovejo morebitni koncertni karieri, da bi svoje znanje in sposobnosti izkoristili v celoti v učilnicah. Ko pa se taka odločitev istoveti s pasivnim in rutinskim pristopom delu, pri katerem se profesor izogne kateremukoli dodatnemu izpopolnjevanju in  obogatitvi z novimi doprinosi v teku s časom, se pedagoška specializacija spremeni v kulturno in mentalno omejitev, ki obremeni tako pedagoga kot njegovega učenca.

Pedagog, ki zna biti tudi učenec in si privošči čas za osebno rast, bo prinesel to svežino in aktivnost v učilnico in bo gotovo imel več možnosti, da bodo njegovi učenci aktivno pristopali svetu glasbe in kulture sploh. Pedagog je namreč lik, po katerem se učenec zgleduje in mora zato kazati pravo pot samozavesti, radovednosti in prizadevnosti. Hvalevreden je zato trud nekaterih pedagogov, ki si naložijo dvojno breme poučevanja in obenem lastnega, neprekinjenega izobraževanja. Ta volja se lahko izkaže pri obiskovanju seminarjev, raziskovalnem delu, koncertni dejavnosti, podpiranju in organizaciji kulturnih prireditev ali publicistični dejavnosti.

Na Glasbeni matici v Trstu deluje že 24 let profesor Aleksander Rojc, ki spada v vrsto pedagogov, katerim so štirje zidovi učilnice bili vedno preozki.  Težko bi ga označili le kot pianista, saj je Rojc predvsem intelektualec in vliva v svoje delo širše interdisciplinarno znanje, ki si ga je pridobil na mnogih področjih. Kot glasbenik je dozorel na koncu sedemdesetih let, ko je diplomiral iz klavirja na tržaškem konservatoriju; njegova glasbena pot se je nato nadaljevala z izpopolnjevanjem na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je izvršil višje študije. Koncertna dejavnost tržaškega pianista se je odvijala na italijanskih in tujih odrih, na katerih je nastopal kot solist (tudi v sodelovanju s prestižnimi orkestri kot je Slovenska filharmonija) in v komorni zasedbi. Večkrat je tudi stopil na oder Slovenskega stalnega gledališča, kjer je bogatil predstave s svojim igranjem in je poskrbel za glasbene kulise številnih produkcij. 

Snemal je za Italijansko radio-televizijo in za tuje postaje (velja pri tem omeniti snemanje-skupaj z violinistom Nereom Tonazzijem- celotnega opusa za violino in klavir Luigija Dallapiccole ob desetletnici smrti skladatelja ali pobudo snemanja pozabljenih »Zadnjih spevov« Marija Kogoja, v sodelovanju s sopranistko Stelio Doz). Od leta 1984 je redni sodelavec Edwarda Zajca pri video-programih za poseben oddelek vizualne in gledališke umetnosti na Syracuse University iz New Yorka.

Posebno bogati življenjepis Aleksandra Rojca obsega tudi štiri laserske plošče. Leta 1997 je izšel poklon Eriku Satie-ju z naslovom »17/05 Happy Birthday Erik Satie«, ki ga je pianist predstavil s koncertom v okviru pomembnega Mednarodnega salona glasbe v Turinu.

Sledil je obširnejši in naporni projekt snemanja Bachovih mojstrovin »Umetnost fuge« in »Glasbeni poklon«; ta uresničitev je doživela slavnostno predstavitev z dobrodelnim recitalom v gledališču Miela v Trstu, nato pa v raznih mestih severne Italije v Bachovem letu 2000 (odlomke iz treh Cdjev je predvajala tudi državna radijska postaja Radio3). Leta 2000 je že izšla nova plošča in sicer »Tržaška fantazija«, zbirka salonskih skladb, ki so jih objavljali v istoimenski reviji v drugi polovici 19.stoletja. Na začetku leta 2001 pa je bila na vrsti njegova najnovejša diskografska uresničitev, »Erik Satie-Lord Berners«, ki priča za njegovo dolgoletno navezanost na hudomušnega francoskega skladatelja in intelektualca (Rojca so celo označili kot enega izmed najboljših interpretov glasbe Satie-a na sodobnem svetovnem prizorišču). 

Aleksander Rojc je v vlogi kulturnega pobudnika in izvajalca vedno posvečal posebno pozornost sodobni glasbi in njenemu vrednotenju; bil je namreč protagonist številnih prvih izvedb skladb znamenitih mojstrov dvajsetega stoletja s posebnim poudarkom na tržaško glasbeno ustvarjalnost. Zbiral je in izvajal novejše skladbe na festivalih sodobne glasbe širom po Italiji (Trst, Todi, Brunico).

Svojo že razvejano dejavnost je dopolnil še  z organizacijo koncertov in z uspešnim pedagoškim delom, najprej kot docent italijanščine in italijanske literature na šolah s slovenskim učnim jezikom, nato pa kot profesor klavirja na osrednji slovenski glasbeni ustanovi v Trstu, kjer deluje še danes. Večkrat je bil član komisij državnih in mednarodnih tekmovanj, med katerimi lahko omenimo klavirsko tekmovanje »Cittŕ di Stresa«. Kot glasbeni pobudnik je ustanovil in priredil niz koncertov »Mladi mladim«, ki je v okviru Glasbene matice skušal vrednotiti mlade glasbenike, ki kažejo posebno občutljvost do manj uporabljenih glasbil in do sodobnega repertoarja. Aleksander Rojc je tudi med ustanovitelji društva Chromas, ki prireja že tradicionalni niz sodobne glasbe »Trieste prima«.

Poleg glasbenega udejstvovanja goji Aleksander Rojc tudi humanistično naklonjenost. Diplomiral je leta 1975 iz Literarnih ved na Filozofski fakulteti tržaške Univerze in je od tedaj neprekinjeno deloval kot esejist, muzikolog in glasbeni kritik. Med njegovimi najbolj pomembnimi spisi sta raziskavi o glasbeni kulturi slovencev v Italiji od leta 1848 do obdobja fašizma in o ekspresionizmu v opusu Marija Kogoja.

Za priznanost Aleksandra Rojca in za učinkovitost njegovega večstranskega prizadevanja pričajo tudi osebnosti mednarodnega kulturnega prizorišča, ki so z laskavimi ocenami spremljali njegovo umetniško pot. Skladatelj in muzikolog Pavle Merku je izjavil, da je Rojc«resen in pripravljeni profesionalec ter natančen in tankočuten pianist, ki ga pri vsaki dejavnosti označujeta notranja doslednost in strogost pristopa.« Prof. Primož Lorenz, ki je bil njegov mentor na ljubljanski Akademiji pa je pohvalil njegov način igranja z besedami:»Njegova igra izraža izredno muzikalnost, visoko tehnično znanje, zrelo interpretacijo ter visoko intelektualno raven.«

Poleg odobravanja kolegov, vzbuja koncertna in širša kulturna dejavnost Aleksandra Rojca tudi dober odziv publike in kritike. Pianist, pedagog in publicist je bil večkrat vreden posebnega zanimanja s strani medijev, ki so poglabljali v številnih prispevkih različne aspekte njegovega delovanja. Svojemu intervjuju z Rojcem je Milan Dekleva dal naslov »Usoda je v rokah pogumnih posameznikov«. Tržaški pianist ni namreč nikoli čakal na priložnost, temveč jo iskal in se v prvi osebi zavzemal za osebno rast in obogatitev z novimi izkušnjami. Rojc si je zastavil cilj, da bi svojo intelektualno razgledanost ponujal vsem učencem, da bi jih spodbujal k aktivnemu in zavestnemu pristopu glasbi, k resnemu in vestnemu delovanju in k vrednotenju osebnih naklonjenosti za doseganje najvišjih ciljev, ki si jih vsakdo po svojih zmožnostih lahko privošči. Zdrava ambicija, spoznanje samega sebe in kanček idealizma spremljajo in osmišljujejo tako strogo tehnično vežbo. V njegovem razredu vlada pravilo, da je glasba le del zgodovinskega, umetniškega in kulturnega razvoja civilizacije in da je brez take zavesti resnično obvladanje skladbe in sloga kateregakoli skladatelja nepopolno. Morda ni po naključju, da so odlično diplomirali pod njegovim mentorstvom posebno dejavne glasbene osebnosti kot sta pianistki Beatrice Zonta in Vesna Zuppin ali mednarodno priznani glasbenik Corrado Rojac in da se zdaj postavlja v ospredje talent malega Claudia Nardina, ki pri devetih letih izvaja skladbe Stravinskega in sodobnih avtorjev, s katerimi je osvojil že lepo število tekmovalnih uspehov.  

 

Rossana Paliaga