Matej Bonin - dobitnik dveh pomembnih nagrad na skladateljskem in pianističnem področju

Povod za ta razgovor je bilo nenavadno uspešno leto v življenju (navadnega) dijaka koprske Umetniške gimnazije.

Matej Bonin je šestnajstletni fant, dobitnik posebne nagrade za mlade glasbenike-skladatelje na tekmovanju Ignacija Otte v Italiji in 2. nagrade na 10. tekmovanju pianistov Primorske v Novi Gorici.

Matej obiskuje  2. letnik  Vzporednega glasbenega  izobraževanja  po programu Umetniške gimnazije. Svojo glasbeno pot je začel pri sedmih letih  v izolski glasbeni šoli z učenjem klavirja pri prof. Bredi Pečnik Božič. Na pobudo prof. Maje Cilenšek (pri kateri se je klavir učil od 4. razreda nižje glasbene šole) se je po končanem sedmem razredu glasbene in osmem razredu osnovne šole, odločil vpisati na Umetniško gimnazijo v Kopru. Zaradi premajhnega števila kandidatov na UG (umetniška gimnazija) je bil vpisan na VGI (vzporedno glasbeno izobraževanje), kar pomeni dosti več dela in predmetov za te dijake.

Seveda je bilo od začetka veliko bolj naporno zame, kot za druge iz razreda. Sem namreč, edini v razredu, ki zraven gimnazije obiskujem še srednjo glasbeno šolo in večina sošolcev in profesorjev se ni  zavedala kaj to točno pomeni. Zato sem od začetka bil še malo skeptičen glede te odločitve in precej nervozen zaradi kroničnega pomanjkanja časa in nenehnega »priliva« obveznosti. Potem sem si počasi že ustvaril svoj ritem, organiziral, in ...je šlo.

Glasbena šola je dosti vplivala na to, da dobim čvrste delovne navade in enkrat, ko »stvar zalaufa«, ko pridobiš ritem, ni več tako težko. Zdaj sem že popolnoma prepričan v svojo odločitev, glasba je  nedeljiv del mojega vsakdanjika in srečen sem, da jo skozi ta študij lahko še globlje spoznavam.

Veliko lažje je kadar stvari, ki so del šolske obveznosti počneš tudi iz užitka in bi jih počel tudi sicer - iz hobija. Za Mateja vem, da je tako. Prav ta iskrena notranja želja po zvoku, iskanju, odkrivanju novega je edina prava gonilna sila na ustvarjalnemu področju, motor  ki se težko ustavi, ko se enkrat vklopi. Matej, odkod si dobil idejo za skladanje, kako si se odločil za ta natečaj?

Sprva nisem niti vedel, da bom šel na natečaj. Prof. glavnega predmeta (glasbeni stavek) Ambrož Čopi je predlagal tistim, ki so bili zainteresirani za to, da poskusijo narediti priredbo ene ljudske pesmi za zbor. Ideja se mi je zdela privlačna, hotel sem še nekaj zvedeti o harmoniji, vokalnem petju, vodenju glasov in ustvarjanju, ter postopnjevanju harmonskih napetosti,  o čemer sva s profesorjem dosti debatirali. Želel sem poskusiti nekaj novega, izbral sem pesem in začel skladati.

Hočeš reči, da do takrat nisi še nič napisal, skomponiral? Kako je potekalo to delo potem?

Ja, to je bila moja prva skladba, prvi poskus skladanja. Izbral sem ljudsko pesem »Stoji mi polje« in jo začel prirejati za mešani zbor, štiriglasno.  Prof. Čopi mi jo je sproti pregledoval, in mi dajal napotke,  npr. kako bi kaj lepše zvenelo v določenem glasu in podobno. Ko je bila napisana, mi je kolegica Valentina Vočanec pomagala, da jo računalniško notiram (hvala Valentina!) in sva jo v zadnjih minutah zadnjega dneva za oddajo skladbe odposlala ...

Nič čudnega, da  tako naraven, spontan in direkten pristop glasbi, potem pripelje tudi do uspeha. Te je nagrada vseeno presenetila?

Mislil sem, da me hecajo, da so se lahko tudi zmotili. Čeprav sem preveril šifro pod katero sem poslal skladbo na natečaj- sam podvomil, da mogoče ima še nekdo  isto šifro, še ena »poljska miš« morda,... res nisem verjel!

Na natečaj  Ignacija Ote za zborovsko skladbo se le prijavilo 19 skladateljev z 

28-imi skladbami. Žirija, ki ji je predsedoval prof. Pavle Merku je imela možnost dodeliti 3 nagrade: za najboljšo skladbo za odrasle zbore,  za najboljšo skladbo za mladinske/otroške zbore in posebno nagrado za mladega skladatelja  do 26 let.

Na koncu, pa je podelila samo dve: nagrado za odrasle zbore skladatelju Davidu Klodiču in nagrado za mladega skladatelja Mateju Boninu za njegov skladateljski  prvenec » Stoji mi polje«.

           Nekako v istem času, se je  Matej pripravljal za tekmovanje tudi na drugem glasbenem področju in sicer iz klavirja, ki pa ni njegov glavni predmet. Na 10. tekmovanju mladih pianistov Primorske v Novi Gorici, mu je ocenjevalna komisija s predsednikom  prof. Hinkom Haasom v 2.a kategoriji dodelila 2. nagrado (1. nagrada ni bila podeljena).  Matej, kako to da si se odločil tudi za ta korak?    

V nižji glasbeni šoli nisem nikoli bil za tekmovanja, motilo me je to prenapeto vzdušje in »gužva« okrog tega.  Zdaj, v srednji šoli pa sem se odločil poskusitii še to. Pobudo je dala moja profesorica klavirja Aleksandra Češnjevar in sem si rekel - zakaj da ne... Želel sem bolj spoznati ta inštrument in povečati svoje pianistično znanje, ter na ta način svoje izražanje skozi glasbo, na odru, pred ljudmi. Na tej poti v oblikovanju in izdelovanju programa, poglabljanju v glasbo in koncertiranju mi je  to postajalo vse bolj blizu. Sprejel sem predlog profesorice, da se v mojem nadaljnjem šolanju tudi klavirju posvetim kot glavnemu predmetu. Tekmovanje je bilo kar »velik zalogaj«, toda pridobljeno znanje, izkušnje na odru in sreča po uspešnem nastopu so mi bili dovolj veliko zadoščenje. Mislim, da sem veliko odnesel od tega in ni mi žal vloženega časa. Moram se pohvaliti, da je za to tekmovanje posebej zame bila napisana skladba »Quasi modo Istriano« avtorja Bojana Glavine, ki sem jo izvedel tudi na zaključnem nastopu nagrajencev.

Tudi to je bilo tvoje prvo tekmovanje na tem področju in kolikor vem tudi prva skladba posvečena tebi.  Ali ti ostane še kaj časa za kakšen hobi, kakšno drugo (glasbeno) ljubezen?

Ja, igram še v Jazz-bandu izolske glasbene šole, ki ga vodi prof. Boštjan Andrejc, skupaj s tremi kitaristi, enim bas-kitaristom, flavtistko, trobentarjem in bobnarjem,( jaz igram klaviature). V glavnem izvajamo priredbe »jazz-evergreenov«, učimo pa se tudi improvizacije.

O neki drugi ljubezni  v nekem drugem intervjuu. Matejevi interesi so dokaz za to, kako blizu so si lahko ljudska, klasična, jazz, vokalna ali instrumentalna glasba , če jih druži tisto najpomembnejše -  ljubezen iz iskrenega srca.

Matej, čestitke za vse tvoje uspehe in vso srečo še naprej!

Aleksandra Češnjevar